Žalost in jeza

Britanci se v teh dneh ne sprašujejo le, kakšno je bilo ozadje napada v Manchestru, ko je samomorilski napadalec, kasneje identificiran kot 22-letni Salman Abedi, stopil v avlo koncertne dvorane in se razstrelil, pri tem pa vzel življenja 22 ljudi, med njimi več otrok. Sprašujejo se tudi, kako se sploh odzvati na napad, katerega tarče niso bili odrasli, ampak najmlajši in najšibkejši člani družbe, ne da bi si pri tem povzročili še več škode oziroma izpadli pasivni.

Vprašanje je bilo postavljeno že neštetokrat. Kot so v zadnjih letih ugotovili prebivalci Pariza, Bruslja, Nice, Berlina in Stockholma, preprostega odgovora nanj ni. A politiki ga je kljub temu uspelo proizvesti. Ta odgovor se glasi enotnost za vsako ceno.

Manchester se je v torek zbudil z nepopisnim občutkom praznine. Dvaindvajset ljudi je noč prej izgubilo svoje življenje. Mnogo družin je bilo uničenih. Tako kot druga mesta pred njim se je odločilo, da ne bo pokleknilo pred tistimi, ki želijo vnesti razdor med njegove prebivalce. Tako kot druga mesta se je odločilo, da bo raje stopilo skupaj. Brali smo lahko pozitivne zgodbe, ki so potekale takoj po napadu, o pogumu reševalnih enot, policije in posameznikov. O ljudeh, ki so pomagali drugim ljudem. Toda bili so tudi drugačni odzivi. V eni od džamij v mestu je bil zgodaj zjutraj podtaknjen požar kot povračilo za tisto, kar je le nekaj ur prej zagrešil pripadnik islamske vere. Šlo je za obsojanja vredno dejanje, a hkrati za opozorilo, kako surova so čustva po dogodku, ki je usmerjen ne le proti posamezniku, ampak proti mestu, državi in prevladujoči kulturi.

»Danes žalujemo, a smo močni. Danes bodo stvari potekale, kolikor je mogoče normalno v našem velikem mestu,« je v torek someščanom sporočil manchestrski župan Andy Burnham. Težava je to, ker razmere v mestu naslednjega dne niso bile normalne. Policija in specialne enote so bile bitko s časom, da bi ugotovile, ali je samomorilski napadalec deloval sam ali ne. Stopnja ogroženosti je bila v torek zvečer dvignjena na najvišjo možno raven, kar je pomenilo, da je nov napad tako rekoč neizogiben. Ne samo v Manchestru, temveč po vsej državi se je pregovorna britanska stoičnost še enkrat znova znašla na preizkušnji. Tudi če to na prvi pogled ni bilo očitno, se je v glavah mnogih razvnemal boj med žalostjo in jezo.

Žalost in jeza sta najpogosteje prvi čustvi, ki jih ob takšnih ekstremnih dogodkih proizvede človeški razum. Medtem ko v žalosti vidimo dodano vrednost, priložnost za zlitje s celoto, smo do jeze nezaupljivi - preprosto zato, ker ne zaupamo samim sebi. Množično žalovanje hitro ustvari sliko lažne enotnosti. Politika to vedno znova spretno izkorišča in s tem rešuje lastno kožo ne le pred odgovornostjo, ampak pred odgovori, za katere je dolžna poskrbeti. V nasprotnem primeru tvega nevarnost, da se bo pojavil nekdo, ki bo našel odgovore, zraven pa potrdil tudi vse strahove o nas samih.