Žalostna obletnica

Ali poznate Richarda Fulda, Jimmyja Cayna, Stana O'Neala ali Chucka Princea? Imena, ki jih ni slišati, pa bi jih morali. Če bi deloval mednarodni pravni red bi se ti fantje v medijih pojavljali vsaj tako pogosto kot kak sirski voditelj Bašar al Asad.

Pred enim tednom je neopazno minila peta obletnica od zloma nekdaj četrte največje ameriške investicijske banke Lehman Brothers, ki je sprožil največjo globalno krizo našega časa. Vodil jo je prvi od prej naštetih fantov. Drugi je bil na čelu newyorške banke Bear Stearns, ki se je potopila še pred izbruhom krize. Vzroki za njen potop so razgalili razvejene modele poblaznelih finančnih špekulacij, s katerimi so (ameriški) finančniki zastrupili svetovno ekonomijo. Tretji je bil prvi človek nekoč tretje največje investicije banke v ZDA Merril Lynch, četrti, ki ga je britanski Guardian uvrstil med dvajseterico glavnih krivcev za krizo, pa je v zahvalo za katastrofalno vodenje kasneje komajda preživele banke Citigroup prejel milijone dolarjev odpravnine.

To »bando četverice« je pred kratkim Washington Post postavil za primer najbolj odgovornih ljudi za izbruh krize. In čeprav se številni »analitiki« trudijo, da bi zameglili povezave, svet ne bi smel pozabiti, da so to pomembni sokrivci za razmere, v katerih zdaj ne živijo le Američani, temveč tudi Grki in Slovenci. Na Postovem spletnem blogu so ugotavljali, da pet let po zlomu Lehmana ni v kazenskem postopku – kaj šele za zapahi – niti eden od glavnih storilcev. »Svobodno se sprehajajo po ulici, pripravljeni, da spet uničijo globalno ekonomijo,« je zapisal kolumnist Neil Irwin.

Matt Taibbi, eden najprodornejših ameriških raziskovalnih novinarstva, je v reviji Rolling Stone na začetku leta razgalil mehanizme reševanja ameriške finančne krize. Izvirni in največji greh države je bil, da ni reševala »slabih terjatev«, temveč je z lopatami metala na milijarde dolarjev bankam, ki so vso godljo zakuhale. Da bi zakonodajalce prepričali v smotrnost takšne državne akcije, so predstavniki izvršnih oblasti celo javno lagali o stanju bilanc teh ustanov, je ugotovil Taibbi.

Po tem, ko so se tudi največji ameriški bančni goljufi pri podeljevanju stanovanjskih posojil rešili večine kazenskih in odškodninskih odgovornosti, se zdi, da je »obračun« z mednarodnimi zločinci, ki so povzročili krizo, končan.

Ericu Holderju, ki je hkrati vrhovni tožilec in pravosodni minister, je pred časom med kongresnim zaslišanjem »pobegnila« izjava, zaradi katere se je moral opravičevati: »Zaskrbljen sem, ker so nekatere od teh ustanov postale tako velike, da jih zelo težko kazensko preganjamo, saj bi to imelo negativni vpliv na nacionalno, nemara celo svetovno gospodarstvo.« Pozneje se je popravil, da so ga napačno razumeli in da ni banke, ki bi bila prevelika za pregon.

V ZDA slabih poslovnih odločitev kazensko ne preganjajo, pa čeprav vodijo do poslovnih polomij. »Če bi jih, bi se Silicijeva dolina spremenila v kazensko kolonijo,« je sarkastično dodal kolumnist Irwin.