Žalujoči ostali

Nasilje v sobranju je posledica neuspešne demokratizacije, korupcije v državnih institucijah in družbi, politične neodgovornosti vladajoče elite, globokih etničnih delitev, nezaceljenih ran oboroženega konflikta med Makedonci in Albanci, socialnih anomalij in blokade na evropski poti. Makedonija ponazarja razmere v širši regiji. Če bi sledili le medijskim etničnim klišejem, bi lahko pojasnili nasilje kot upor makedonskih ultranacionalistov proti izvolitvi Albanca za novega predsednika parlamenta. Poenostavljena propaganda, da se Makedonci ne morejo sprijazniti z Albancem na tako visokem položajo, je čisti nesmisel.

Nekdanji vojak Talat Xhaferi je na visokih položajih že od leta 2002, na oblasti pa sta bili tako SDSM kot VMRO-DPMNE. Na kritičnem zasedanju sobranja je Zoran Zaev napovedal, da bo nova parlamentarna večina izvolila predsednika parlamenta za vsako ceno, poslanci Bese pa so med sejo prepevali albansko himno. Pred poslopjem hrama demokracije je protestirala množica protestnikov. Ni bilo težko predvideti katastrofe, ki je nihče ni niti poskušal preprečiti. Večina demonstrantov ni bila nasilna, temveč si je le domišljala, da najvišji predstavniški organ pripada državljanom, in ne politikom. Niso vedeli za skriti scenarij, po katerem so poslanci VMRO-DPMNE omogočili skupini kriminalcev z debelimi dosjeji, da s pestmi ustrahuje Zaeva in poslance nove parlamentarne večine.

Iz regionalnega zornega kota spada Makedonija v skupino balkanskih držav, ki padajo v vse globljo socialno-ekonomsko, politično in varnostno krizo. Tranzicija je neuspešna, stabilokracija pa je v očeh mednarodnih dejavnikov pomembnejša kot demokracija. Makedoniji je dodeljena le vloga, da zaustavi val beguncev, ki bi lahko ogrozil srce Evrope. Globoka politična kriza najbolje ponazarja pogubno bruseljsko politiko na Balkanu, ki je namesto liberalnih in demokratičnih politikov podpirala avtoritarne voditelje. Posledica neodločnosti EU bi lahko bila izguba demokracije in stabilnosti ne le v Makedoniji, temveč v vsej regiji. Izvor krize je kljub temu znotraj države, in ne v teoriji zarote.

Makedonija ni nikoli bila blizu EU. Bruselj si z njo ni razbijal glave, dokler je ohranjala etnični mir, zapečaten z binacionalno koalicijo. Sreča za državo je, da večina državljanov ni pripravljena na medsebojne spopade zaradi ambicioznih in korumpiranih voditeljev. Če Makedonija ne bo našla načina, da uredi lastno dvorišče, bo to odkrit poziv nosilcem velikodržavnih aspiracij v sosednjih državah in globalnih centrih moči. Makedonije ne bo težko preboleti. Glede na majhno ozemlje in maloštevilno prebivalstvo predstavlja drobiž na tehtnici zgodovine. Njeni problemi so rešljivi tudi z delitvijo za diplomatskim omizjem. Ne bi bila prva država na Balkanu, kjer so ljudi proti njihovi volji potisnili v državljansko vojno. Žalujoči ostali bodo vedeli povedati o pokojniku samo dobro.