Zamujene priložnosti

Evropski državljani, ki bivajo in delajo na Otoku, še vedno ne vedo, kako močno bo izstop Združenega kraljestva vplival na njihovo življenje. V enakem precepu so britanski izseljenci, ki živijo v članicah EU. Politiki na obeh straneh Rokavskega preliva na njihova vprašanja ne odgovarjajo.

Predlog zakona o uveljavitvi 50. člena lizbonske pogodbe je ta teden brez večjih težav prestal vse ovire v spodnjem domu britanskega parlamenta. Vlada Therese May ga je uspešno obranila pred napadi opozicije in nekaterih poslancev vladajoče konservativne stranke. Predlagane spremembe in dopolnila so bili zavrnjeni s prepričljivo večino poslanskih glasov. Med najtesnejšimi je bilo glasovanje o predlogu amandmaja, s katerim bi se država zavezala k enostranskemu priznanju pravic državljanov EU, ki živijo v Združenem kraljestvu; podprlo ga je 290 od skupaj 650 poslancev. Čeprav je amandma neuradno podpiralo veliko torijcev, so zanj na koncu glasovali zgolj trije. Vlada je potencialni upor v lastnih vrstah preprečila z zagotovilom notranje ministrice Amber Rudd, da pri razveljavljanju zakona o pridružitvi evropski skupnosti iz leta 1972 ne bo posegala v pravice priseljencev iz Unije. Ministrica je vztrajala, da pri zadržanosti vlade »ne gre za načelo, ampak za izbiro pravega trenutka«, in potrdila, da se pravice evropskih državljanov, ki živijo na Otoku, ne bodo spremenile brez odobritve parlamenta.

Besede predstavnikov britanske vlade in voditeljev vseh drugih parlamentarnih strank ustvarjajo vtis, da v britanski politiki obstaja tihi konsenz o tem, da se v pravice državljanov EU ne bo posegalo in da bodo vsi, ki bodo hoteli ostati v Združenem kraljestvu, imeli to možnost. »Državljani EU, ki živijo v Britaniji, ključno prispevajo k naši družbi in gospodarstvu. Brez njih bi bili revnejši, naše javne storitve bi bile slabše,« je pred dnevi poudarila Theresa May. Njena želja je na začetku pogajanj doseči hiter dogovor o zagotavljanju pravic 3,3 milijona priseljencev iz EU. Odločena je, da mora biti dogovor recipročen in da morajo enake pravice veljati tudi za 1,2 milijona britanskih izseljencev, ki živijo in delajo drugod po Evropi. Stališče vlade je razumljivo in legitimno, kljub temu pa se zdi, da je z glasovanjem proti amandmaju zamudila priložnost, da še pred začetkom izstopnih pogajanj prevzame iniciativo in izrazi jasno nasprotovanje podaljševanju negotovosti, v kateri ne živi le veliko evropskih, temveč tudi veliko britanskih državljanov.

V številu zamujenih priložnosti je zdaj izenačena z EU. Prvotni načrt Therese May glede vprašanja priseljencev je padel v vodo konec lanskega leta, domnevno po sestanku z nemško kanclerko Angelo Merkel, ki je zavrnila možnost sklenitve predčasnega dogovora, s katerim bi še pred začetkom uradnih pogajanj obe strani zaščitili pravico priseljencev do bivanja, dela in prejemanja zdravstvenega zavarovanja. Evropska stran je vztrajala pri stališču, da pogajanj ne more biti pred uveljavitvijo 50. člena, in pokazala, kako brezkompromisna je lahko, tudi ko to ni v interesu nikogar.