Zapiranje odprte družbe

Konec prejšnjega meseca se je zaostrila zadeva z zapiranjem arhivov Udbe. Zaloputnili so jih pred nosom Igorja Omerze, ki – kot mi pravi – piše novo knjigo o »gradnikih« slovenske demokracije, pravzaprav o nasprotnikih odprte družbe. Zdi se, da gre predvsem za bombni napad v Velikovcu leta 1979. Nenadoma so na (nacionalni) televiziji hoteli slišati tudi moje mnenje, torej odziv nekoga, ki je bil nekoč sam predmet udbovske obdelave. Današnje slovensko prikrivanje informacij o jugoslovanski (udbovski) preteklosti je seveda anahronizem ali, če mimogrede popravim izjavo nekega pomembnega gospoda, prvorazredna tema. Ne morem si predstavljati, da bi Angela Merkel ravnala enako kot Borut Pahor in zaprla arhive o vzhodnonemškem Stasiju.

Zapuščina partijsko-policijske diktature ni ravno razveseljiva stvar, vendar je zapuščinska razprava kljub temu potrebna. Morda tudi zaradi nekaterih dedičev, ki še vedno upajo, da se bodo vrnili na zapuščeno domačijo in jo obnovili? Dvajset let po zmagoslavju oporečnikov, izobražencev, kulturnikov, novinarjev; po vsesplošnem razmahu preglednosti; več kot dvajset let po padcu Berlinskega zidu in razpadu komunističnih federacij se že spet pojavljajo mahinacije pravnikov, iluzije in falsifikati dedičev.

Preglednost in tajnost

Okrog četrt stoletja ali vsaj dvajset let živimo Srednjeevropejci v času preglednosti/transparentnosti, ko je odkritosrčnost bolj cenjena kot skrivnost. Nekoč so državniki imeli tajnike ali sekretarje (secret je tajnost), danes imajo predstavnike za stike z javnostmi. Včasih so bili politiki in diplomati precej bolj zadržani od svojih današnjih naslednikov, ki se prav gnetejo in rinejo, da bi javnosti v »realnem času« sporočili pomembne in celo šokantne informacije s čim več delikatnimi podrobnostmi.
Poleg političnih je prišlo tudi do tehnološkega prevrata. Okrepila se je »četrta veja oblasti«. Novinarsko razkrivanje oblastniških mehanizmov najdemo med vzroki in posledicami velikega demokratičnega preobrata. Hkrati z mediji so se razmnožile tudi nove oblike računalniškega komuniciranja in objavljanja, blogi in mikroblogi, facebooki in twitterji …, s tem tudi različne oblike šifriranja in dešifriranja besedil, na koncu pa smo prišli tudi do vdorov v tradicionalno zaščitene zbirke podatkov, kot so diplomatske depeše. V Sloveniji smo doživeli tak vdor na začetku slovenskega predsedovanja Evropski uniji, januarja 2008, konec lanskega leta pa so se po vsem svetu »razlile« ameriške diplomatske depeše.

Odprta in zaprta družba

Gre za prevladovanje t. i. odprte družbe, o kateri je v času druge svetovne vojne pisal Karl Popper. Ta je sicer problem odprtosti razumel zelo široko, saj se je z njim srečal že v času stare Grčije, pri Sokratu in Platonu. Jasno je, da so staremu Avstrijcu obilo navdiha ponudili komunizem, fašizem in nacizem. Odprta družba, za katero so značilni individualizem, družbena nesoglasja, abstraktni odnosi, predvsem pa vsesplošna negotovost, je povezana z razpadom zaprte plemenske družbe, ki je bila privlačna zaradi svojih organskih oziroma bioloških značilnosti.

V zaprti družbi vladajo sorodstvo, bližina, skupno premagovanje težav, skupne nevarnosti in skupne proslave. V njej – v nasprotju z abstraktnimi družbenimi odnosi, kot sta delitev dela in blagovna menjava – veljajo neposredni stik, vonj in ogled. Udba in Partija sta bili pravi bratovščini, mafijska družina, utelešenje zaprte družbe.

Naš današnji problem je, da so bili arhivi Udbe, ki so jih pred prvimi volitvami leta 1990 tako ali tako temeljito očistili, po zaslugi prejšnje (naše, Janševe) vlade in po zakonu iz leta 2006 odprti, in da je nekdo v njih po vsem videzu pozabil nekaj podrobnosti.

Zapiranje arhivov

Odločitev o zapiranju arhivov, ki se sklicuje na domnevno neustavnost veljavnega zakona iz leta 2006, je bila po vsem videzu povezana z ustavno obtožbo proti predsedniku Danilu Türku. V tej obtožbi, v parlamentarni razpravi (2. marca 2010) o Türkovem odlikovanju Ertla in v polemikah, ki so sledile na Koroškem in v Sloveniji, je bilo postavljeno vprašanje o predsednikovi obveščenosti o bombnem napadu v Velikovcu leta 1979. To vprašanje je bilo utemeljeno s Türkovo nekdanjo funkcijo v organu SZDL, ki se je ukvarjal s slovensko manjšino na Koroškem. Bombni napad je Stane Kavčič v svojih spominih označil kot udbovsko operacijo, ki so jo bili naročili tedanji slovenski politični oblastniki.

Ko sem razmišljal, kaj naj rečem na televiziji, sem prišel do sklepa, da je domneve o vpletenosti tega ali onega najbolje preveriti, potrditi ali ovreči s pregledom arhivskega gradiva, nikakor pa ne z omejevanjem, ki je celo nezakonito, in sploh ne z zakonom, ki naj bi rešil probleme »za nazaj«. Slovenija se je s Türkovim odlikovanjem Ertla simbolično poistovetila z Jugoslavijo, z novim zakonom o cenzuri pa se je pravno poistovetila z razpadlo državo.

Pozanimal sem se tudi o arhivih v drugih državah. Leta 2006 so v nemškem Bundestagu za pooblaščenko, ki skrbi za dostop do arhivov Stasija, z večino 486 : 60 izvolili Marianne Birthler. Po televizijski oddaji mi je eden od udeležencev mimogrede rekel, da ščitijo osebe, ki živijo v tujini, in naj se o tem pozanimam pri znanem koroškem diplomatu.

WikiLeaks

Tega pisanja pa se nisem lotil samo zaradi cenzurnih posegov slovenskih oblasti, ampak tudi zaradi mednarodnega dogajanja ob koncu lanskega in v začetku leta 2011. Mislim na znameniti WikiLeaks. Zadevo z zapiranjem arhivov je z WikiLeaks nedavno povezal Janez Janša, češ da v Sloveniji danes ne gre za razkrivanje, ampak za prikrivanje informacij.

Seveda se postavlja vprašanje, ali spada WikiLeaks med pridobitve odprte družbe. Vse kaže, da so med privrženci WikiLeaks tudi nasprotniki ali – kot jih imenuje Popper – sovražniki odprte družbe. To vprašanje je še posebno zamotano pri Slovencih. Slovenska »tranzicijska levica« si ne prizadeva prikrivati le resnice o sedemdesetih oziroma osemdesetih letih, ampak hoče zamegliti tudi dejstvo, da je zmagala odprta družba kot utelešenje svobodomiselnosti.

Grožnja formalnemu delovanju oblasti

O tem piše Slavoj Žižek (Spodobno vedenje v dobi WikiLeaks) v novi številki London Review of Books. Žižek zavrača razlago WikiLeaks kot »novega poglavja v slavni zgodovini boja za ‘svoboden pretok informacij’ in za ‘pravico državljanov do obveščenosti’«. Žižek primerja WikiLeaks z boljševiško vlado, ki je leta 1918 objavila vse tajne listine ruske carske diplomacije, in ugotavlja, da »WikiLeaks ogroža formalno delovanje oblasti« in nas spodbuja, da dosežemo drugačno delovanje oblasti, ki bi preseglo meje predstavniške demokracije«.

S tem v zvezi je zanimiv članek urednika časopisa New York Times Billa Kellerja, WikiLeaks: pogled od znotraj (WikiLeaks: The Inside Story), ki so ga 28. januarja objavili v International Herald Tribune . Keller opozarja:

1. da je internet že pred nastopom WikiLeaks spremenil pokrajino novinarstva, pri čemer gre za lažjo dostopnost do javnosti in virov; za zmanjšanje obzirnosti do pojmov zasebnosti in tajnosti

2. da je ameriška vlada »pocenila tajnost«, ko je »promiskuitetno« dopustila dostop do depeš polmilijonski množici ljudi

3. da iz depeš nismo izvedeli nič takega, česar ne bi že vedeli; in da Assangeu vendar ni uspelo priti do najvažnejših in najobčutljivejših, na ožji pooblaščeni krog omejenih sporočil med State Departmentom in diplomatskimi predstavništvi

4. da so pooblaščena uredništva (Der Spiegel, El Pais, Le Monde, The Guardian, The New York Times) skrbno izbirala in preurejala (angleško edit ) – v bistvu cenzurirala depeše, ki so jih dobila od WikiLeaks; in da so v skladu s svojo etiko izločala občutljivejše dele.

Ob vsem tem je treba reči vsaj dvoje. Da WikiLeaks kljub najboljšim namenom vendar ni dosegel ravni odkritosrčnosti, kakršna je bila značilna za rusko boljševiško vlado leta 1918; in da so boljševiki praviloma bolj odkritosrčni, kadar gre za rusko carsko diplomacijo, bistveno manj pa, kadar gre za podatke ali sporočila – za svoboden pretok informacij in za pravice državljanov do obveščenosti – o delovanju samih boljševikov.

__

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.