Zapisano s krvjo

Ko se nam upravičeno zazdi, da je zgodovina države tesno povezana z zgodovino pokola, se moramo vprašati, kaj se je zgodilo z razvojem človeštva. Zakaj se nam na tisoče let ponavlja enaka tragedija, ki jo vedno znova izzove potreba tistega, ki ima v rokah oblast, ali tistega, ki ima orožje, s katerim lahko z »množičnim žrtvovanjem« kaznuje tiste, ki se mu uprejo ali se mu začenjajo zdeti nevarni?

Kakšna je razlika med cesarjem Teodozijem I., ki je leta 390 pobil sedem tisoč prebivalcev Soluna, in nekdanjim sirskim predsednikom Hafezom al Asadom, čigar vojaki so leta 1982 v Hami usmrtili več deset tisoč sunitskih muslimanov? In zakaj bi na njegovega sina Baširja al Asada, ki je prejšnji teden pustošil in požigal v Huli, gledali drugače kot na Deng Xiaopinga, ki je pred 23 leti prav na današnji dan ukazal vojakom, naj streljajo na študente, na katerih ustnicah je bila še ne povsem zrela beseda »demokracija«?

Lahko se sprehajamo naprej in nazaj v času ali zemljepisno od vzhoda do zahoda: povsod, kjer obstajata absolutna oblast in nenadzorovana sila, imamo zgodovino, izpisano s krvjo. Razlike so le v številu mrtvih duš.

Tiananmenski pokol je tega kačjega leta 1983 zaznamoval veliko razpotje 20. stoletja. S tega razpotja se je Kitajska napotila v desno in se spremenila v največjega kapitalista globaliziranega sveta, medtem ko so evropski bratje komunističnega bloka pohiteli v demokracijo in se zavzemali za človekove pravice in svobodo. In tako smo šli vsak po svoji poti, pa vendar znova vsi skupaj v novo fazo globalizacije.

A od tega trenutka so se ravno tisti, ki so najglasneje obtoževali kitajsko oblast, ker je tako brutalno zavrnila spremembe, najbolj okoristili s tiananmenskim pokolom. Kitajski so dopustili, da z grožnjo slik krvavega obračuna z neodvisnimi sindikati zaduši delavske pravice in se spremeni v najbolj poceni delavnico sveta. Nato pa so vanjo prelili svoj kapital.

Kitajski so dopustili, da strpa v zapore ali prek svojih meja prežene vse politične aktiviste, ki govorijo v jeziku demokracije. Nato pa so kitajske partijske voditelje potrepljali po ramenih in jim čestitali, ker so iz svoje države naredili drugo največjo svetovno gospodarsko silo. In medtem ko so pred kamerami mrmrali nekaj o človekovih pravicah, so tisti, ki Kitajsko obsojajo, to deželo izza zaprtih vrat moledovali, naj jih nikar ne črta s seznama poslovnih in trgovinskih partnerjev.

Številne trdožive diktature opozarjajo, da se bodo pokoli tudi v prihodnje vsiljevali v zgodovino, izpisano s krvjo. Kako je mogoče, da jih celo po vsem, kar smo videli in v preteklih desetletjih celo sami izkusili, nismo sposobni ustaviti?

Najstrašnejša lastnost pokola je, da se, če ostane nekaznovan, ponovi. Včasih se razdrobi. Včasih ga utišajo in ostane skrit za pripravljenostjo drugih, da svoje interese pomešajo v tujo prelito kri. Žrtve zahtevajo, da se o njih govori. Človečnost se mora vrniti k temeljem človečnosti. Sicer ni razvoja. Sicer se vse vrti v začaranem krogu.