Zaposleni kapitalisti

Če se delavsko solastništvo obnese v razvitih državah, zakaj se ne bi pri nas?

Objavljeno
01. januar 2014 19.35
reu SOCGEN/
Silva Čeh, gospodarstvo
Silva Čeh, gospodarstvo
Francoska bančna velikanka Société Générale je ena od velikih bančnih mednarodnih skupin, ki ima že desetletja razvito delniško kulturo do zaposlenih. Delež lastništva zaposlenih se giblje od sedem do skoraj devet odstotkov kapitala, še večji je delež njihovih glasovalnih pravic. Pa pri nas? Z redkimi izjemami bi vsi bežali pred tem lastništvom.

In ga metali v koš propadlega prejšnjega sistema ter ga celo razumeli kot nekaj, kar bo dokončno sesulo naš mladi kapitalizem. Ta pa se je morda samodestruktivno uničil prav zato, ker so delavske solastnike iz naših podjetij dobesedno izgnali.

Letni pregledi stanja in kondicije lastništva zaposlenih v Evropi, ki jih pripravlja Evropska federacija lastništva zaposlenih (Efes), namreč kažejo, da je delavsko lastništvo stabilna kategorija, ki zavzema delež od pet do deset odstotkov; ponekod tudi precej več. Med največjimi, delavskemu solastništvu naklonjeni, so v evropskih bančnih velikankah, farmacevtskih multinacionalkah, zavarovalniških globalistih. Po analizi načrtov zaposlenih v Société Générale (SG) je Skupina SG na primer leta 2011 že štiriindvajsetič zapored svojim zaposlenim ponudila možnost sodelovanja pri dokapitalizaciji, poleg vseh drugih shem in načrtov lastništva, ki jih ima skupina. V programu Ambition 2015 GS se je velika francoska banka odločila, da bo svojim zaposlenim dodelila 40 brezplačnih delnic; prvo tranšo so že dobili, druga jih čaka marca letos.

To je le majhen detajl razvite kulture delavskega lastništva v razvitem kapitalističnem svetu. Pri nas imamo še nekaj ostankov podjetij, kjer malih delničarjev niso pregnali: primer sta Domel Železniki, Eti Izlake in še kakšno. A to so zaposleni delničarji, ki so to postali v okviru notranjega lastništva ob privatizaciji v devetdesetih. Večina tega notranjega delavskega lastništva, ki je bil takrat svetel zgled tudi v Evropi, je poniknila. Pogosto v žepih vodilnih skupin; tudi zelo pohlepnih med njimi. Po letu 2008 se je vzpostavila nova skupina, ki po takrat sprejetem zakonu po delitvi dobička tudi zaposlenim tega deli tudi med svoje delavce. Podatki kažejo, da so to večinoma zasebne družbe. In še teh je v registru, ki ga vodi gospodarsko ministrstvo, le za vzorec.

Vsa ta podjetja delijo dobiček v denarju, izjema je družba Datalab, ki dobiček deli zaposlenim izključno v delnicah. Seveda se tako povečuje solastništvo zaposlenih. In očitno je za družbo Datalab takšno lastništvo samo koristno. Še posebno se jim je to potrdilo v času krize, saj, kakor je dejal direktor Andrej Mertelj, so se iz težav izkopali tudi zaradi delavskega solastništva. Torej so v zaposlenih solastnikih našli največje zaveznike. Gotovo to ni preprosta odločitev. A še manj nekaj, kar bi spominjalo na preživeto samoupravljanje in socializem, kar novodobni politiki in kapitalisti razumejo, čim se ta beseda izusti, že kot konec mladega kapitalizma v mladi Sloveniji. A kljub temu: če se delavsko solastništvo obnese v razvitih državah, zakaj se ne bi pri nas? Torej naj bo novo leto tudi leto prerazporejenega delavskega solastništva: ali v zadrugah, ali socialnih podjetjih, ali vseh drugih podjetjih, v katerih bodo to preprosto prepoznali kot priložnost, ki je ne kaže več spregledovati.