Zapravljati ali varčevati?

Na tokratnem gospodarskem forumu v Davosu so se posvetili predvsem izbiri med zapravljanjem in varčevanjem. Zaradi zapletenega vprašanja, kako bi se gospodarstvo lahko povečevalo, družba pa razvijala med razdiralno Scilo neodplačljivih dolgov in požrešno Karibdo splošne zapravljivosti, čedalje bolj potrebujemo skupno definicijo nove faze globalizacije.

Ko sem prejšnji teden stopila v stavbo japonskega zunanjega ministrstva v Tokiu, sem najprej opazila linolejski pod in skromno pohištvo iz ivernih plošč. Kako drugačna podoba od bleščečega marmorja in predragega palisandrovega lesa v kitajskem hramu diplomacije! Japonska država varčuje. Kitajska zapravlja in bi rada, da to vsi vidijo.

Državi sta primerljivi po velikosti gospodarstva, vendar bi lahko trdili, da poosebljata dva razvojna modela. Japonski je bil uspešen pred dvajsetimi leti, kitajski pa je pobiral lovorike v zadnjih dveh desetletjih, vse do danes.

Če ne upoštevamo nekaterih velikih razlik med njima, lahko ugotovimo, da sta si v nečem podobna: tako japonski model po drugi svetovni vojni kakor kitajski po veliki kulturni revoluciji sta nastala na tleh, opustošenih zaradi uničujočih vojaških ali političnih razmer. In oba sta – japonski prej, kitajski šele zdaj – prišla do točke, ko se je treba vprašati, kako naprej po isti poti, a na višji ravni, in proti istemu cilju, a v bolj oddaljeni prihodnosti.

S temi vprašanji se pravzaprav spopadajo vsa gospodarstva, katerih predstavniki so se zbrali v Davosu. Kako še naprej ustvarjati brez uničevanja bodisi na lastnih bodisi na tujih tleh? In kako odkriti globalni model, s katerim bi preprečili ureditev, zaradi katere bi se po izboljšanju razmer v enem delu sveta morale poslabšati razmere v drugem?

Ko sem se sprehajala po tokijski Ginzi, eni najrazkošnejših trgovskih četrti na svetu, se mi je zazdelo, da je varčevanje zadnja stvar, na katero pomislijo ljudje, ki tu zapravljajo gore denarja. Svet pričakuje, da se bo tako razvijal tudi Wangfujing, poslovna ulica v središču Pekinga, Kitajci pa bodo začeli zapravljati kakor vse druge družbe s samozavestnim srednjim razredom. In bodo tako rešili globalni kapitalizem.

A vprašati bi se morali, ali se to res lahko zgodi, če bogata kitajska država ne bo nekaj svojega palisandra namenila za socialno zavarovanje preprostih ljudi. Ali pa bodo Japonci postali varčnejši, kadar se bodo odpravili v Ginzo, ker jim bo njihova varčna država podvojila davek na porabo, da bi zmanjšala javni dolg?

Iz dileme zapravljati ali varčevati bi lahko nastal nov model mešanih kitajskih in japonskih, ameriških in evropskih barv. Alternativa globaliziranemu razvojnemu receptu je protekcionistična deglobalizacija. Kitajska in Japonska se prav tega najbolj bojita. Slutita namreč, da bi tako izgubili težko pridobljeni mir.