Tiskane izdaje
Ko so se v ZDA pripravljali na zadnje volitve prvega človeka v državi, so se svetovalci enega od demokratskih predsedniških kandidatov pritoževali nad nizkimi udarci tekmice. Takrat še velika favoritinja Hillary Clinton je namreč Baracku Obami očitala, da je poln prelepih in vabljivih besed, ki pa mu jih še nikoli v življenju ni bilo treba tudi uresničiti. Po slabih treh letih, odkar je vodenje države prevzel prvi temnopolti predsednik v ameriški zgodovini, se zdi, da takratne besede sedanje ameriške zunanje ministrice ponavlja čedalje več Američanov. Tudi med njegovimi privrženci je v zadnjem času slišati godrnjanje, kdaj bo končno že prešel od besed k dejanjem.
Takšne odzive je bilo slišati tudi po Obamovem nastopu pred kongresom, kjer je v četrtek govoril o odpiranju novih delovnih mest. Dober retorični dosežek, je na konservativni televiziji Fox News, ki ne skriva svojega gorečega nasprotovanja Obami, komentiral eden od svetovalcev republikanske stranke: »A kaj, ko sem ga slišal vsaj že štirikrat, gospodarsko stanje v državi pa se v tem času ni nič popravilo, brez službe pa je še vedno na milijone Američanov.«
V ozadju tovrstnih kritik je naraščajoče prepričanje, da Obama ni kos svoji nalogi oziroma ne zna voditi države. Toda takšni komentarji spregledajo strukturno nemoč, s katero se spoprijema predsednik države, ki je hkrati tudi predsednik vlade, a mu ostra blokovska politika v kongresu, ki spominja na mednarodne odnose v času hladne vojne, onemogoča učinkovito vladanje. Čeprav Obama ni le predsednik, ampak tudi premier najmočnejše države na svetu, njegova moč ni primerljiva z močjo nemškega kanclerja, ki ima ponavadi dovolj trdno večino v parlamentu, da lahko uveljavlja svojo politiko.
A to, da v ameriškem političnem sistemu predsednik igra vlogo, ki je skorajda bliže kraljičini kakor premierovi, če si sposodimo britanski primer, ni nekaj, kar bi bilo vklesano v kamen. Obamov republikanski predhodnik George Bush mlajši in njegov sivi kardinal, podpredsednik Dick Cheney, sta pred desetimi leti spretno izrabila tragične dogodke, da sta obšla kongres in uvedla do takrat nepredstavljivo prevlado izršne oblasti. O tem, kako sta to izkoristila in kam sta državo pripeljala, se krešejo mnenja, a tudi med največjimi sovražniki prejšnjega »režima« je v zadnjem času opaziti nekakšno nostalgijo po časih, ko je predsednik še imel kaj moči v svojih rokah.
Obama poskuša republikanske blokade odpraviti tako, da išče vmesno pot in opoziciji že vnaprej ponuja kompromise. Doslej takšna strategija ni obrodila uspehov. Republikanci so prejšnji teden ostro kritizirali Obamov načrt o odpiranju delovnih mest, še preden so ga slišali, prepričal pa jih ne bi, tudi če bi ponavljal njihove lastne besede. Javnomnenjske raziskave so pač pokazale, da se jim takšna politika izplača.
S popuščanjem Obama ne bo pridobil republikancev, ki v tem vidijo celo znak njegove slabosti, temveč bo le še povečal nezadovoljstvo med svojimi privrženci. To pa je resna grožnja za njegovo ponovno izvolitev. Politično »šloganje« je sicer nevarna reč, saj bi pred štirimi leti na podlagi takratnih merjenj javnega mnenja tudi najugledneši analitiki trdili, da se bosta novembra 2008 na predsedniških volitvah pomerila republikanec Rudy Gulliani in demokratinja Hillary Clinton. Tudi njenemu možu Billu leto pred ponovno izvolitvijo ankete niso dobro kazale, a mu je uspelo, da se je na prizorišče vrnil kot zmagovalec. Trenutno kaže tako, da ima Obama velike možnosti le, če bodo republikanci za svojega kandidata zbrali takšnega skrajneža, da bodo nekdanji Obamovi privrženci, ki so pred štirimi leti še verjeli v spremembe, prišli naslednjo jesen na volitve zato, da bi glasovali proti spremembam.
