Zasilni izhod

Potem ko je koalicija s kadrovsko kombinatoriko v torek in sredo skozi parlamentarno sito uspešno spravila kandidate za fiskalni svet in ustavne sodnike, je v četrtek z njenih ramen padlo še zadnje kadrovsko breme. Kandidata za nadzornika Slovenskega državnega holdinga (SDH) Franc Žmavc in Željko Puljić sta se iz te zgodbe umaknila še pred petkovo igro glasov, katere izid je bil zelo nepredvidljiv. Člani koalicije so si opazno oddahnili, saj je bil odstop kandidatov očitno za vse priročen zasilni izhod iz kadrovske zagate, ki je močno razdvajala koalicijo in tudi največjo vladno stranko.

Prva dama poslanske skupine SMC je po odstopu dejala, da nekaterih očitkov iz preteklega dela kandidatov ni bilo mogoče ovreči in da je ostalo preveč pomislekov, da bi jima lahko zaupali nadzor nad upravljanjem dvanajst milijard evrov težkega državnega premoženja. Ti dvomi so bili gotovo upravičeni. V Delu smo že opozarjali, da sta imela tako Žmavc kot Puljić preveč repov iz svojega preteklega delovanja, ki bi lahko bili problem pri njuni novi funkciji. A težava je, da se je o tem pisalo v medijih in poslanskih sobanah, namesto v samem postopku izbire, torej še pred javnim razkritjem imen kandidatov. Takšnega javnega mrcvarjenja si ne zasluži nihče, ne glede na morebitne pretekle grehe. Svojega dela tako niso ustrezno opravili ne strokovna komisija, ki je ocenjevala kandidate, ne ministrica za finance in vlada, ki ju je na koncu predlagala.

Ministrica odstop obeh kandidatov obžaluje in upravičeno ni optimistična glede časovnega načrta novega postopka za izbiro nadzornikov SDH. Zelo verjetno bo po tem polomu morala sestaviti novo strokovno komisijo in ponoviti razpis, vprašanje pa je, kdo od resnih kandidatov bo sploh še hotel svoje ime izpostaviti za takšno funkcijo. Že v zadnjem razpisu je bil interes razmeroma skromen. Ministrica ali vlada lahko kadrujeta tudi mimo predloga komisije, a morata to javno utemeljiti. V kabinetu predsednika vlade zdaj menda iščejo način, kako določiti ta pravila in pospešiti postopek, saj se jim s popolnitvijo nadzornega sveta mudi. A to najbrž ne bo preprosto, saj je zakon o SDH jasen.

Z imenovanjem dveh novih nadzornikov SDH se mudi predvsem zaradi prodaje NLB. Če popolnitve oskubljenega nadzornega sveta ne bo, utegne odločitev o tako pomembnem poslu, kot je prodaja naše največje banke, pasti na le dva nadzornika. Ena članica se namreč mora iz te zgodbe zaradi možnega konflikta interesov izločiti, to pa povečuje možnost, da bo morala končno besedo o tem kot skupščina izreči vlada, kar delu koalicije ustreza, delu pa ne. Za časovno stisko je odgovorna tudi vlada, saj je z vztrajanjem pri kandidatih, ki že od začetka nista imela dovolj podpore poslancev, izgubila mesec dni. V tem času bi že lahko zavrtela krog izbire, in če bi našla ustrezne kandidate, bi nadzorni svet SDH lahko bil brez obvodov kmalu popolnjen.