Zaslužena kazen

Bo konec tudi politike dvojnih meril?

Objavljeno
27. februar 2011 22.20
Branko Soban, zunanja politika
Branko Soban, zunanja politika
Mednarodna skupnost, ki je v preteklih tednih zgolj zbegano opazovala, kako se pred njenimi očmi podirajo diktature, še do pred kratkim »trdnjave stabilnosti« na Bližnjem vzhodu, je zdaj končno le udarila po mizi. In se v varnostnem svetu Združenih narodov soglasno odločila za sankcije proti libijskemu voditelju, njegovi in družinski eliti.

Moamer Gadafi si kazen seveda zasluži. Tudi pred sodiščem v Haagu. Namesto da bi po dobrih štirih desetletjih vladanja prostovoljno odšel, je nerazsodno dvignil roko nad svoj narod. To je zločin, ki ga zgodovina ne odpušča. Toda vprašanje je, ali bodo sankcije, ki za Gadafija niso nič novega (zaradi razstrelitve ameriškega potniškega letala nad Lockerbiem je bil trdo kaznovan v devetdesetih letih), tudi v resnici zalegle. In ali bo mednarodna skupnost pri njih sploh vztrajala?

Ni se namreč mogoče znebiti občutka, da sankcije vsem še zdaleč niso po volji. Libija je namreč v zadnjih letih postala dragocen gospodarski partner. Predvsem zaradi nafte in plina. In zelo donosne trgovine z orožjem. Elitno brigado, ki ji poveljuje Gadafijev sin Hamiz, so s sodobnimi komunikacijskimi napravami opremili Britanci. Moskva se je s Tripolijem dogovarjala o prodaji letal in raketnih sistemov. Pariz je v Libijo poleg orožja prodajal tudi znanje, kako obračunavati z demonstranti ... In kratko zna potegniti tudi Italija, ki je z Libijo sklenila umazan (nenapisan) pakt o preprečevanju bega afriških migrantov v Evropo.

Zahod se je ob revolucijah, ki so odnesle režima v Tunisu in Kairu, Libijo pa je pahnile na rob državljanske vojne, čez noč znašel na pomembnem razpotju. S korumpiranimi diktatorji, ki so ustvarjali lažno iluzijo miru na Bližnjem vzhodu, se je bilo lahko dogovarjati. Te zgodbe je konec. Novi sogovorniki so zdaj postali volivci in arabska civilna družba, ki jo je Zahod doslej v glavnem ignoriral. Dialog bo poslej precej trši.

Tudi zaradi dosedanje nerazumljive politike dvojnih meril. Kazen za Gadafija vsekakor. Toda zakaj ni, denimo, nihče pomislil na sankcije proti Izraelu, ko je ta pred očmi vsega sveta neusmiljeno obračunaval z Gazo? In zakaj vsi molčijo ob zločinih zavezniške koalicije v Iraku in Afganistanu? Mar Iračani in Afganistanci niso ljudje?