Zato, ker je tam denar

»Če politika vprašate, zakaj ga zanimajo banke, vam bo dal enak odgovor kot slavni ameriški bančni ropar Willie Sutton. Ko ga je nekoč neki novinar vprašal, zakaj ropa banke, je odgovoril: 'Zato, ker je tam denar.' Politiki to razumejo, ne glede na to, ali je banka v zasebni ali javni lasti,« nam je v lanskem intervjuju razložil ugledni nemški ekonomist Martin Hellwig - in vsaj malo pojasnil tudi zaplete, ki jih imamo z NLB že leta.

NLB je ne le za našo koalicijsko trojico, pač pa za vso slovensko politiko, prvovrsten predmet poželenja, ki bi ga, ob vsej presunljivi skrbi za davkoplačevalce na koncu verjetno raje pustili tudi (pro)pasti, kot pa da ga vsaj delno izpustijo izpod svojega nadzora. Privatizacija NLB je osebna izkaznica te vlade - in pri njeni zdajšnji prekinitvi so bili odločilni politični, ne pa ekonomski in finančni interesi, kot nam je v ekskluzivnem pogovoru za Delo povedala ministrica za finance. Lahko ji verjamemo, saj javnosti o prekinitvi prodaje banke ni seznanila sama, pač pa vsi trije politični glavarji Slovenije: premier in ministra za kmetijstvo in zunanje zadeve - in na koncu novinarske konference dobesedno zbežali pred vprašanji.

Kar je nezrelo: vlada je imela skoraj tri leta časa, da premisli, kaj je v dolgoročnem interesu NLB in Slovenije, ter se s trdimi birokrati v Bruslju izpogaja za način privatizacije, ki bi bil v strateškem interesu davkoplačevalcev. Tega ni storila, raje je banko prodajala s figo v žepu, zdaj pa odločitev o neprodaji banke utemeljuje celo z domnevnim pranjem denarja v njej pred osmimi leti - kar je notoričen dokaz, kako slab, neodgovoren in kratkoviden gospodar svojih elitnih gospodarskih družb je slovenska država. NLB bo pač po takem političnem mrcvarjenju in v boju z bruseljskimi mlini na veter pač samo izgubljala ceno. Bo pa naša, čeprav bo v njej očitno vse manj denarja za vse, morda celo za politike.