Zaton džamahirije

Moamer Gadafi, vodja libijske revolucije, dolge že več kot štiri desetletja, nikoli ni slovel kot racionalen politik. Bil je ekscentrik in provokator. Zdaj postaja nevaren nerazsodnež. Na izkušnje dveh sosednjih držav, Egipta in Tunizije, ne da veliko. Čeprav so mu Libijci v zadnjih dneh jasno povedali, da imajo dovolj diktature, nepotizma in korupcije, Gadafi trmasto vztraja na oblasti in grozi, da bo krvavo zatrl vstajo.

Zdi se, da se v njem znova prebuja instinkt legendarnega upornika iz tridesetih let prejšnjega stoletja Omarja al Muhtarja, puščavskega leva, ki je v svojem pravičnem boju vztrajal do konca. Toda zgodovinske okoliščine so bile takrat popolnoma drugačne. Muhtarja so obesili okupatorji, Gadafiju pa se lahko zgodi, da ga bo na vešala poslal lastni narod. Ne kot heroja, ampak kot zločinca, ki je na ulice v slepem besu poslal vojsko in tanke.

Libijski upor se je začel na vzhodu države, v Bengaziju. Ne po naključju. Ljudje so planili na ulice takoj po objavi novic o aretaciji Fathija Terbila. Ta znani bojevnik za človekove pravice se je veliko ukvarjal z družinami več kot tisoč pobitih zapornikov, s katerimi je režim leta 1996 krvavo obračunal v tripolijskem zaporu Abu Salim. Večina pobitih je bila prav iz Bengazija in okolice. Je takšen zločin mogoče pozabiti? Od tod se je upor hitro razširil po vsej državi. Gadafiju so zdaj obrnili hrbet najuglednejši plemenski voditelji in številni diplomati. Polkovnik je nenadoma postal gol. In v glavnem sam. Zdaj, na starost, nima nikogar več, ki bi mu še lahko pisal ...

Očitno je, da je unikatni projekt libijske džamahirije, države, kjer naj bi bila vsa oblast v rokah ljudskih množic, tik pred razsulom. Revolucionarna ideologija, zapisana v njegovi znameniti Zeleni knjigi, ki je nekakšen fantazijski koktajl znanstvenega socializma, islama, arabskega nacionalizma in anarhizma, se ni obnesla. Predvsem zato, ker o vladavini množic nikoli ni mislil resno. Oblast je bila namreč vsa pretekla leta trdno v njegovih rokah, v rokah brata vodje, kot so ga imenovali, in v rokah njegovih lojalistov. Libijcem takšna džamahirija zato ni več po volji. Toda Gadafi njihovega sporočila očitno noče razumeti. Napočil je namreč čas obračuna. In odhoda na smetišče zgodovine.