Dva moška, pravi šala, sta bežala pred pobesnelim psom. Prvi vzame iz nahrbtnika superge in si jih obuje. »To ti ne bo pomagalo ubežati psu, še vedno bo hitrejši od tebe,« pravi drugi. »Da, a bom hitrejši od tebe!« mu odgovori in se požene v dir.
Približno tako je videti tudi beg pred recesijo. Za petami imamo psa, v znamenju katerega je bilo leto 2018, ob vsakem njegovem šklepetu zob pa se nam zdi pomembno le to, da tečemo hitreje od drugih, kajti tisti, ki bo zaostal, bo ostal vsaj brez hlač. Morda celo brez noge. Kitajska je do zdaj tekla, kot da bi bila na steroidih, zdaj pa ji prav velikost njenega gospodarstva otežuje korak.
Ko je globalno rast pred desetletjem preplavila kriza, je Kitajska ustvarjala slabih deset odstotkov svetovnega gospodarstva.
Letos bo pomenila 19 odstotkov skupne pogače. Polovica globalne proizvodnje jekla, bakra, premoga in cementa konča na kitajskem trgu, kamor se steka tudi okoli polovica svetovne proizvodnje svinjine in riža. To pomeni, da bo vsaka sprememba v kitajskem povpraševanju vplivala na cene teh izdelkov, nato pa tudi na delovna mesta, plače in usodo številnih, ki se morda sploh ne zavedajo, kako zelo je Kitajska prisotna v njihovih hladilnikih, bankovcih in celo načrtih za prihodnost.
Prav zaradi tega, ker je azijska sila s preostalim delom sveta povezana bolj kot kdaj koli, bo ugriz pobesnelega psa v kitajsko nogo zabolel vse …, razen tistih, ki jim bo uspelo pobegniti naprej s svojimi novimi tehnologijami, izobrazbo in inovacijami.
EU je nagnjena k temu, da se v takšnih razmerah ustavi, preverja in predolgo razmišlja o tem, kaj in kako naprej. Bo šla skupaj z ZDA v trgovinsko vojno s Kitajsko, se bo skupaj z Japonsko odločila za tihi upor proti velesilama ali pa bo ohranjala ravnovesje, da bi se rešila pred stagnacijo? Pa vendar je najpomembneje, da EU čim prej dojame, kaj točno se tokrat dogaja. Kitajska je, kot pravi ekonomist George Magnus, izčrpala največji del, če že ne ves potencial rasti, ki se opira na izkoriščanje fizičnega kapitala in poceni delovne sile. Zdaj se vsi z doktrine velikih številk znova vračamo k parametrom na prebivalca. In tukaj bo odločilnega pomena znova kakovost – in ne kvantiteta – razvoja.
Je pot v prihodnost samozadostnost? Vse govori o tem, da ni. Sama Evropa je bila od nekdaj dokaz, da je odprtost proti zunanjemu svetu pogoj za napredek. Pa vendar, kakšna odprtost?
EU bo pred pobesnelim psom krize pobegnila le, če si bo zgradila trdno hišo, a ji to ne bo uspelo, če bo okoli postavila visoko ograjo. Koristilo bi ji tudi, če bi se naučila vsaj malo kitajske pisave. V njej se pismenka »hiša« napiše kot pismenka »svinja pod streho«. V kratkem bo nastopilo leto svinje in pravijo, da bi moralo biti dobro, sito in bogato. A kaj neki svinja simbolizira v časih, ko je v modi veganstvo? Modrost. Inteligenco. Pogum. In predvsem pripravljenost na naporno delo. Zaupajmo svinji. In tecimo hitreje, dokler nam je za petami pes.