Zaupanje, cenzura 
in kulturni boj

Pri šestnajstih letih sem pustila srednjo šolo. Bila sem izvrstna učenka in skoraj nikoli nisem dobila nižje ocene od petke. Morda je bil prav to del mojih problemov. Zaradi dotakratnih šolskih uspehov sem se vpisala v šolo, ki je bila po sistemu javnega šolstva v San Franciscu na ravni bežigrajske gimnazije. Moji sošolci so bili v glavnem otroci imigrantov iz Azije, ki so bili s svojimi glavami tako globoko zakopani v učbenike biologije in kemije, da niso imeli nikoli dovolj časa za to, da bi poljubili dekle, kaj šele pokadili travo. Bila sem izobčena in nesrečna, poleg tega pa sem se neznosno dolgočasila. Zato sem se prepisala na običajno srednjo šolo, tam pa sem pretresena ugotovila, da se povprečni dijaki komajda lahko pohvalijo s tem, da so osvojili veščino branja. Najbrž ni treba posebej poudariti, da mi je bilo tudi tam neskončno dolgčas.

V tistih časih sem si želela predvsem plesati – bila sem članica skupine za moderni ples – in se zabavati s prijatelji. Šola se mi je zdela precej nepomembna stvar v življenju. Zato sem mami povedala, da se nameravam izpisati. Da bi bilo vse skupaj v skladu z zakonom in določenimi pravili, se je morala mama zglasiti v šoli in podpisati obrazec; to je tudi storila. Kot se spominjam, ni bilo v zvezi s tem nobene posebne drame, nobenega prerekanja niti obupavanja nad mojo prihodnostjo. Pozneje, ko sem tudi sama že imela otroke, sem mamo vprašala, kako ji je uspelo vse skupaj tako mirno sprejeti. Je niso zaradi tega mučile skrbi?

»Zaupala sem ti,« mi je odgovorila, »vedela sem, da boš nekega dne nadaljevala šolanje.«

Ne morem si kaj, da se ne bi spraševala, kako je bila lahko o tem tako trdno prepričana. Bila sem precej bolj divja in nepredvidljiva, kot so moji otroci – in nasploh večina današnjih ameriških in slovenskih otrok. Nekaj mesecev po tistem, ko sem pustila srednjo šolo, sem odšla od doma in živela v hotelu v gejevski četrti v predmestju San Francisca. Priznam, da nimam neomajnega zaupanja v svoje čudovite in zaupanja vredne otroke, kar je zagotovo bolj posledica mojih slabosti kot njihovih. Če sodimo po nedavnem škandalu v zvezi z obveznim branjem za Cankarjevo tekmovanje v Sloveniji, tudi številni slovenski starši ne zaupajo svojim otrokom. Bojijo se, da bo roman Na zeleno vejo Andreja Predina – kratek, ganljiv in tragikomičen bildungsroman o odraščanju revnega, rahlo zanemarjenega fanta, ki ga nadvse zanima seks (katerega štirinajstletnika pa ne zanima seks?), v tranzicijskem Mariboru – povzročil resno moralno škodo njihovim otrokom. Če je problem v tem, imajo njihovi – naši otroci – resnično zelo šibke moralne temelje.

Ko se javna razprava tako zelo razvname, kot se je razvnela o omenjenem romanu, običajno ne gre zgolj za zaščito otrok. Če bi bilo ljudem resnično toliko do blaginje mladih Slovencev in če bi jih resnično zanimalo, kaj berejo v šolah, bi morali že zdavnaj izpeljati korenito reformo izobraževanja. Običajno se namreč za plemenitim namenom zaščite otrok skrivajo povsem druge ambicije. Tako je na primer, ko so se verski desničarji v Ameriki zavzemali za spremembo učnega načrta, v okviru katere naj bi namesto učnih ur iz evolucije uvedli učne ure iz kreacionizma ali v šolah uvedli molitev, postalo bojno polje, na katerem so delovali, precej večje od tesnih šolskih razredov. Namenili so se preoblikovati širše družbene predpostavke.

Ne morem si kaj, da si ne bi mislila, da razprava v zvezi z izbiro za Cankarjevo tekmovanje morda pomeni otvoritveni strel v novem kulturnem boju. Je pa zanimivo, da se ameriški konservativci, vsaj kar zadeva izobraževanje, običajno lotijo znanosti – področja, ki je bilo dolgo simbol ameriške podjetnosti in uspeha –, medtem ko se slovenski konservativci lotevajo kulture in poskušajo razvrednotiti močno figuro, namreč pisatelja, ki je od nekdaj veljal za simbol slovenskega upora in identitete. Bolj kot predvidljiva histerija zaradi seksa in vulgarnosti so namreč nevarne obtožbe arogance, ki letijo na račun avtorja, založnika in članov izbirne komisije – žaljiva namigovanja, da izbrane knjige niso »kvalitetne«. Morda Predin in Andrej Makuc (avtor knjige zgodb Oči, druge in prav tako sporne izbire za Cankarjevo tekmovanje) nista enakovredna Joyceu ali Balzacu, vendar pa je Cankarjevo tekmovanje namenjeno knjigam, ki so bile napisane v slovenščini, Joyce in Balzac pa nista nikoli govorila o slovenskih izkušnjah in nikoli pisala o odraščanju v tranzicijskem Mariboru.

Pravzaprav so vsi glavni udeleženci te drame korektno opravili svojo dolžnost, edina izjema je poteza komisije, ki je roman Na zeleno vejo nemudoma in strahopetno umaknila s tekmovanja. Avtor sporne knjige je predstavil svojo izvirno sliko sveta (arogantno dejanje, res je, a mar ni to točno tisto, kar naj bi umetniki počeli?), založnik je knjigo natisnil, izbirna komisija je izbrala knjigo kot kakovostno in primerno za mlade bralce, potrdila pa jo je še ena skupina literarnih strokovnjakov – nominirali so jo za nagrado večernica. In za povrh vsega roman poveličuje tudi slovensko območno raznolikost.

Cenzura v resnici razkriva pomanjkanje zaupanja. Gre za pomanjkanje zaupanja do morebitnih bralcev cenzurirane knjige, to pa na podlagi domneve, da se bodo trinajst- in štirinajstletniki po prebrani knjigi vedli kot avtomati, se dotikali dekliških prsi ali kadili travo, najbolj občutljivi pa bodo morda utrpeli trajne psihološke poškodbe po tem, ko bi se srečali z besedami, kot sta lulika in pičica. (Ne morem si kaj, da se ne vprašala, na katerem planetu živijo ti ljudje in na kakšnih šolskih igriščih se igrajo njihovi otroci in kako to, da ta ista slovenska družba, ki je tako navdušeno sprejela teorije o kompetentnem otroku danskega terapevta Jesperja Juula, obravnava lastne otroke kot povsem nekompetentne?) Navsezadnje pa gre za to, da cenzorji ne zaupajo sami sebi in družbi, v kateri živijo. Pomanjkanje zaupanja je sorodno strahu pred svobodnim kroženjem idej in, da, tudi vulgarnih izrazov, ki naj bi na neki način spodkopalo socialni red.

Prav pomanjkanje zaupanja je tisto, kar me v tej nesrečni zgodbi od vsega najbolj navdaja z nelagodjem. Lani sem doživela podobno nelagoden pretres. Moj sin in njegovi sošolci so po zaključku uradne valete priredili še zabavo potem, after party. Manjša skupina staršev je vztrajala, da otroci med zabavo ne smejo biti sami. Zahtevali so, da mora biti zabava na točno določenem kraju, ob točno določeni uri in da je treba najeti varnostnika, ki bo skrbel, da se ne bi točile alkoholne pijače. Preostali starši smo se bolj ali manj medlo upirali, vendar pa je težko razpravljati s pravičniškimi zaščitniki mladine in utemeljevati, da bi otroci, če bi to želeli, pravzaprav le lahko kaj popili, potem ko so uspešno končali težavno osnovnošolsko preizkušnjo. Tu gre za obred prehoda, prvi korak v odrasli svet. Zmagali so puritanci. Najeli smo varnostnika, ki je nadzoroval naše otroke. Ker nekateri starši niso zaupali svojim, na koncu niti mi nismo več zaupali našim otrokom.

Še danes sem hvaležna mami za darilo njenega zaupanja vame. To je bil trden splav, na katerem sem zaplula v življenje. Po mladostnih pustolovščinah v San Franciscu sem se v New Yorku vpisala na univerzo Columbia in nadaljevala študij, tako kot je napovedala moja mama. In morda mi je prav njeno zaupanje vlilo pogum, da sem se odpravila čez Atlantik v to novo deželo in si tukaj ustvarila življenje. Zato vam predlagam, da ne glede na to, kakšno streljanje se bo pojavilo v slovenskih kulturnih bojih, zaupajte svojim otrokom. Najbolje bo, da kupite roman Na zeleno vejo in ga prebirate skupaj z njimi. Smejte se ob smešnih stvareh, jokajte nad žalostnimi odlomki, recite »fuj« ob odvratnostih in vedite, da bodo preživeli. Zaupajte svojim otrokom. Vredni so tega vašega darila.