Tiskane izdaje
Vlada bo šele jeseni – po spomladanskem sorazmerno blagem varčevalnem spopadu s sindikati, ki se je na koncu prelevil v dogovor – stopila na pravo interesno bojišče. Minister za delo Andrej Vizjak bi do zime rad uveljavil reformo trga dela, kmalu za tem pa še pokojninsko reformo.
Za zdaj so znana le izhodišča, zato je o sami vsebini predvidenih sprememb, ki se bo med pogajanji še spreminjala, prezgodaj soditi. Reforma trga dela pa je, tako kot pokojninska, nedvomno potrebna. To dokazujejo vsi ekonomski kazalniki razmer na trgu dela.
Poleg zelo visoke stopnje brezposelnosti, ki jo je povzročila kriza – zaradi strukturnih težav pa je novi ekonomski cikel, ki se ga vlada, banke in delodajalci prepočasi ali pa sploh ne lotevajo, ne bo odpravil –, so razlogi za reformo globlji. Za deformiran trg dela, ki najbolj tepe mlade, so krive politične kravje kupčije preteklih levosredinskih koalicij – razen zadnje, ki so jih sklepale s sindikati in študentskimi organizacijami.
Od tod so se pojavile nevzdržne anomalije, ki so postale pravilo; od preštevilnih pogodb o zaposlitvi za določen čas do pravega socialnega dampinga, ki se mu reče študentsko delo.
Sedanji minister, ki ga zaradi opozicijskega nasprotovanja reformam že na začetku pesti pomanjkanje legitimnosti za strukturne spremembe, bo potreboval zaupanje in soglasje socialnih partnerjev, še bolj pa javnosti. S tem bi povrnil legitimnost v dobronamernost oblasti, ki jo zaradi ideoloških radikalcev v svojih vrstah, pospešeno izgublja. Sicer ga čaka frontalni spopad, ki ga koalicija ne bo preživela, čeprav preimenuje vse vojašnice.
Če želi mimo referendumske blokade sindikatov, bo morala koalicija končno predstaviti tudi verodostojen in sistematičen program gospodarske rasti. Uspešne reforme bodo namreč le prenovljen institucionalni okvir, ki bo potencialno rast šele omogočil.
