Odkar je Madžarska v petek zvečer enostransko zaprla mejne prehode in »ožičila« mejo s Srbijo in Hrvaško, se je begunski val do končnega cilja v Nemčiji preusmeril skozi Hrvaško v Slovenijo. Sprva organizirano, nato pa povsem stihijsko, zaradi nekooperativnosti Hrvaške, je slovensko južno mejo prestopilo že več kot 20.000 beguncev.
Je bila Slovenija dobro pripravljena na tolikšen naval ljudi, ki so se odločili iskati srečo v Evropi? Odgovor ni enoznačen. Kljub nekaterim težavam, ki so lahko razumljive zaradi obsega problema, lahko ugotovimo, da sistem sprejemanja beguncev ni razpadel. Policija in vse druge pristojne službe so prvi naval vzdržale, zdaj se celotna struktura prilagaja novim razmeram. Vlada odpira dodatne namestitvene centre in na mejo v pomoč policiji pošilja vojsko. V slovenskem kontekstu je navzočnost vojske v civilni sferi seveda problematična zaradi zgodovinskih izkušenj, a dokler bo vojska na humanitarni in varnostni nalogi, je vpoklic dobrodošel, tako rekoč nujen. Zdi se, da ima navzočnost vojakov poleg organizacijskih potreb predvsem demonstracijski učinek, za ustvarjanje vtisa, da ima država položaj pod nadzorom. Še zlasti ker bo treba, očitno, pretok beguncev do obljubljene dežele zagotavljati daljši čas.
Ob neopisljivi človeški tragediji z mejnih prehodov ne smemo prezreti dveh stvari. Prva je, da na evropski ravni ni enotne politike sprejemanja beguncev. Stihija, kakršni smo priča v balkanski smeri odrešitve, je sramotna za vpletene države in celotno EU. Zato tudi pozivi slovenske vlade k solidarnosti. Slovenija ni povzročila begunske krize, niti je ne bo rešila, lahko pa kot dobro organizirana država s prefinjenim občutkom za človekoljubnost, in ne s postavljanjem bodeče žice, potrka na vest Evropejcev in velikih sil, da je treba oblikovati veliko humanistično zavezništvo za končanje sirske tragedije.
Druga opomba se nanaša na razcepljeno stanje duha v naši državi. Na eni strani lahko opazujemo izjemen pogum prostovoljcev in lokalnega prebivalstva, na drugi pa del slovenske nacionalne in lokalne politike, ki s preračunljivimi izpadi izkorišča kolone tujcev beguncev za razraščanje ksenofobije.