Tiskane izdaje
Evropske vlade doma varčujejo na vseh koncih, sekajo socialne programe, sivijo zaradi zapadlih kreditov, junaško rešujejo evro, se obupano bojujejo proti vse večji brezposelnosti in divje brzdajo proračunske izdatke, ko pa gre za Nato in izgubljeno vojno v Afganistanu, je varčevanja v hipu konec.
Zelo zgovoren je primer Velike Britanije. Evroposlanec Nick Griffin je v Strasbourgu, denimo, dejal, da je njihov prispevek v afganistansko farso po podatkih obrambnega ministrstva že presegel 18 milijard funtov. K tej vsoti je treba prišteti še tri milijarde za programe pomoči, štiri milijarde za opremo, ki bo za vselej ostala pod Hindukušem, pet milijard funtov za prihodnost in 417 mrtvih britanskih vojakov. Premier Cameron pa doma neusmiljeno reže socialne pomoči in na tisoče Britancev peha v obup in revščino.
Slovenska afganistanska zgodba seveda (še) ni tako dramatična, kakor britanska ali ameriška (po podatkih nobelovca Josepha Stiglitza sta vojni v Iraku in Afganistanu ameriške davkoplačevalce stali že več kot tri tisoč milijard dolarjev), je pa seveda enako nesmiselna in nerazumljiva. Premier na pogovorih z generalnim sekretarjem Nata, Dancem Andersom Foghom Rasmussenom, denimo, brez vsakršne zadrege pove, da bo Slovenija namenila pol milijona dolarjev za pomoč Afganistanu po letu 2014, ko se bodo tam končale Natove operacije. Slovenska vlada bo torej do zadnjega financirala zavoženi Natov projekt, doma pa jemlje denar upokojencem, mladim družinam, znanosti, kulturi, šolstvu ... In s tem ne prihrani niti za nekaj patrij, ki jih sploh ne potrebujemo, a jih je zaradi Nata menda treba imeti.
Dejstvo je, da je bil vstop v Nato največja in najdražja napaka slovenske zunanje politike. To je javno povedal ugledni filozof Tine Hribar. In tudi nekdanji predsednik Milan Kučan je v enem od intervjujev dejal, da je zdajšnji Nato drugačen, kakršnega si je predstavljal. To ni več obrambna zveza za varovanje miru in varnosti njenih članic, postal je organizacija, ki vojaško intervenira tudi drugod po svetu. Z argumentom, da varuje mir.
V Afganistanu ni šlo ne za mir in ne za demokracijo. Američani so tja krenili zaradi geostrateških ciljev in vojaških oporišč, od koder je mogoče zlahka nadzorovati dva velika globalna tekmeca - Kitajsko in Rusijo, pa še vso Srednjo Azijo, Indijo in Pakistan. To je vojna za ameriško prevlado v svetu. Vojna, ki je Afganistan pahnila v nov kaos in v novo nasilje. Vojna, ki je v resnici terorizem, povečan za stokrat, kot je zapisal pokojni ameriški zgodovinar Howard Zinn.
Članstvo v Natu nikakor ne more biti alibi za (ne)razmišljanje z lastno glavo. Zaradi slepega in voljnega vojaškega zavezništva z ZDA je Slovenija v Afganistanu postala okupacijska država, česar ji nikoli ne bodo šteli v dobro. Politika že morda, toda tamkajšnji narod nikoli. Zato je zdajšnja kriza po svoje naravnost imenitna priložnost za izstop iz te anahronistične organizacije, izgubljene v času in prostoru. Referendum o izstopu bi zagotovo uspel. Zlasti z glasovi tistih, ki jim vlada v svoji varčevalni shizofreniji največ jemlje.
