Zberimo 571 podpisov za odstop predsednika DNS!

Mladina je v bistvu samo povzela ne preveč originalno domislico Denisa Sarkića, ki je teden dni prej na Facebooku objavil fotografiji poslanca SDS in Reichsministra für Propaganda und Volksaufklärung. S to asociacijo v stilu (napol) anonimnih nakladačev na blogih in Facebooku je hotel povedati, da Grims s svojimi izjavami manipulira z ljudmi po priporočilih ali celo po zgledu nacističnega velemojstra.

Mladina pa je šla v svoji neskončno provokativni kvazikreativnosti še korak dlje in je primerjavo med Grimsom in Goebbelsom nadgradila z objavo družinskih fotografij — češ, le poglejte, podobna sta si tudi v tem, da sta oba poskrbela za številčen razplod Übermenschev. Ali nekaj takega.

Večina primerjav z nacisti se mi je vedno zdela privlečena za lase. V vsej povojni zgodovini — še tem manj v slovenski — so bili le redki posamezniki vredni primerjave z najhujšimi nacističnimi zločinci. Zato pa je bilo tem več antinacistov, ki so nacizem vedno pogosteje in povsem disproporcionalno z dejanskim (neo)nacizmom uporabljali kot orodje za lahkotno spodbijanje nasprotnih političnih stališč ali celo za diskreditacijo nasprotnikov — ali pač kratko-malo tistih, ki niso spoštovali pravil politične korektnosti, kot so si jo zadrti levičarji predstavljali. Oznake in lastnosti kot nacizem, nacist, fašist, fašistoidnost, Hitler, Goebbels so postale priročne in ponarodele zmerljivke, ki so naivnim in hvaležnim poslušalcem povedale več kot celi polemični traktati — no, ali vsaj več, kot so bili sposobni povedati zmerljivci sami.

Asocirati družinski portret poslanca demokratično izvoljenega parlamenta z družinskim portretom nacističnega zločinca — ki se je izognil zasluženi kazni le tako, da si je sodil sam (še prej pa umoril šest lastnih, nedoletnih otrok) — priča o nepojmljivi uredniški dezinhibiranosti. Ampak saj pravim, takšno je stanje v slovenskih medijih: nobenih inhibicij več, nobenih tabujev.

Problem pa ni le v dejanju samem. Problem je v tem, da objavo z argumenti kreativnosti in kritičnosti do Grimsove politične opcije zagovarja tudi ne več ne manj kot predsednik Društva novinarjev Slovenije (ki je kao slučajno tudi odgovorni urednik inkriminiranega medija). Takšno medijsko blamago bi lahko zagrešil katerikoli amater v kateremkoli obskurnem, subkulturnem mediju, vendar bi se potem vsaj potuhnil, če že ne opravičil ali posul s pepelom. Predsednik sicer marginalne, toda še vedno dominantne stanovske organizacije si je ne le upal objaviti primerjavo med Grimsom in Goebbelsom, temveč ob tem tudi napisati naslednjo epohalno nesramnost: »Je res nedopustno primerjati Grimsa in Goebbelsa, Janšo in Hitlerja? Seveda ne gre za to, da bi bila Janša in Grims zločinca, nacista. Gre za to, da uporablja SDS [...] metode političnega boja, ki so jih ne samo uporabljali, ampak v knjigah tudi vestno popisali prav nacisti.«

To je utemeljil s tezo, da ima slovensko novinarstvo »dvojne standarde«. Povzemam: SDS kar naprej zmerja, obtožuje in manipulira, vendar mediji molčijo, ker se bojijo Janše; ko nekdo naredi podobno na račun SDS, pa vsi planejo nanj. »So se [mediji] odzvali, ko je Janša primerjal sedanjo vlado z Gadafijevim režimom? Ne. So se odzvali, ko je Grims Türka primerjal z Waldheimom? Ne. So pa seveda poskočili, ko je nepomembni in politično obrobni Sarkić skupaj objavil fotografiji Grimsa in Goebbelsa.«

Da si mediji ne upajo kritizirati Janše (ker se ga bojijo), je najbolj smešna neumnost med vsemi smešnimi in neumnimi trditvami, kar sem jih zadnja leta prebral v slovenskem tisku. Da človek kaj takega napiše, mora biti povsem brez občutka za realnost. A to niti ni bistveno. Pomembnejše je, da z Janševimi in Grimsovimi napakami opravičuje svojo še veliko hujšo napako in vse skupaj reducira na pubertetniški prepir o tem, kdo je prvi začel. Janša seveda ne slovi po uglajenih understatementih — spomnimo se samo njegovega spisa z naslovom Boga ni. Vse je dovoljeno izpred leta dni. Grims pa po svoji strani tudi ne slovi po smislu za humor, vendar je ta z Waldheimom ena bolj posrečenih.

A dejstvo je, da neumestna primerjava, ki jo izreče politik — in pri tem ni nepomembno, da je politik opozicijski — nima take negativne, negativistične družbene teže kot šokantna, škandalozna, umazana, podla medijska primerjava poslanca z nacističnim zločincem. Predvsem pa je nevzdržno sankcionirati intelektualne prestopke — če lahko tako rečemo nekaterim tipičnim izjavam prominentnih članov SDS —, z moralno odvratnimi metodami, kakršna je ta Mladinina. Cilj ne posvečuje sredstev. Tudi SDS ima pravico do poštene obravnave. To je vse. Samo to. Za kalibre Repovževega tipa pa je to seveda že preveč.

Res je seveda, da se slovenski politiki vse prepogosto vtikujejo v medije in jih kritizirajo — kar je absolutno nespodobno, celo nedemokratično (in za nameček tudi nespametno). To delajo praktično vsi razen Pahorja. Toda priznajmo, da je nivo slovenskih medijev v svojih ekstremih pogosto takšen, da človek, ki ga vsak dan omenjajo, težko drži jezik za zobmi.

Gre kot rečeno za ekstreme, toda odslej bo mogoče drugače. Ta ekstremistični nihilizem je očitno prodrl do samih vrhov slovenskega novinarstva — pa čeprav le simbolno. Mladina je sicer vedno bolj ekspozitura jalovo provokativnih, nikoli odraslih nadobudnežev s konca osemdesetih, ki jo Repovž še drži nad gladino marginalnosti s svojimi politikantskimi eskapadami na račun opozicije.

Problem Grims-Goebbelsa je v tem, da ga je požegnal — ne toliko zakrivil, temveč požegnal! — predsednik DNS. Da si predsednik profesionalne novinarske organizacije dovoli tak obupen spodrsljaj, je nepredstavljivo. Ali lahko ponižno upamo, da bo sprevidel svojo krivdo in odstopil s položaja? Resda je s težkim srcem priznal, da Janša in Grims nista zločinca in nacista, vendar to najbrž ne bo dovolj, da bi doživel etično epifanijo. Morda pa se bo članstvo uprlo? Morda pa se bo oglasilo kakšnih 571 ogorčenih kolegov in zahtevalo, da Repovž nemudoma in nepreklicno odstopi? Tudi to je malo verjetno. Obstaja namreč utemeljen sum, da ima tudi večina podpisnikov tedanje peticije, ne le predsednik društva, dvojne standarde: eni so zapisani v etičnem kodeksu DNS, drugi pa veljajo za žalujoče ostale iz SDS.