Tiskane izdaje
Zgodba o kolajni slovenskih košarkarjev je podobna »podvigom« naših gradbincev. O njej smo začeli sanjati ob osamosvojitvi. Nato smo si dvajset let dopovedovali, da si jo kot mala država velike košarke zaslužimo, a se vedno znova prepričali, da so velikim besedam sledila majhna dejanja.
Odličje smo načrtovali za eurobasket 2013, ki je bil (tako kot Stožice) napol dokončan državni projekt z naraščajočimi stroški, in ga dočakali, ko smo že skoraj obupali. Malo z domala odpisano delovno silo, za katero je veljalo, da je brez oblike, barve in okusa, malo z nebeškim darom s številko 77, malo s pomočjo iz Srbije in ZDA.
Mojstrovine Dragića, Dončića in drugih so tako očarale košarkarski svet, da nihče ni izrazil pomisleka, da je Slovenija blestela, ker so bile druge reprezentance zelo oslabljene. Tako kakovostne predstave so absolutna vrednost. Sam po sebi pa se je ponujal ustrezen odgovor. Se je naša izbrana vrsta v vseh minulih letih komu zasmilila, ker nikoli ni mogla zbrati vseh asov?
Iz skoraj zapuščenega gradbišča se nam je zgodil arhitekturni biser. Ko bomo po likofu popili zadnje kaplje šampanjca, bomo morali zbrati pogum, da bomo pogledali v njegovo drobovje in se zamislili. Kako dolgo bo stal naš košarkarski Tadž Mahal ob tako trhlih temeljih? Slovenija nima več niti kluba srednjega evropskega razreda – Olimpija poskuša splavati na površje že petnajst let, drugi prav tako životarijo –, nacionalni zvezi pa po revizorskem poročilu grozi visoko tveganje plačilne nesposobnosti, ki bi jo ohromila. Če se za nameček spomnimo, kako hitro je izpuhtela evforija po domačem EP, lahko ponovimo geslo, ki je pospremilo naše košarkarje na letošnje bitke: zdaj ali nikoli. Le da so zdaj na potezi funkcionarji, pokrovitelji ...
