Zdaj gre zares

Kanclerka Angela Merkel bi zdaj čas najraje zavrtela nazaj in se bolje pripravila na lansko zgodovinsko begunsko krizo. Vsaj za javnost še ne obžaluje odločitve za odprtje meja, a svoj znameniti stavek »Zmogli bomo!« zdaj opredeljuje za prazno frazo, ki je ne bi več ponovila. Nič čudnega: v strahu pred milijonom in več ljudi, ki se niso pripravljeni prilagoditi nemškim navadam in običajem, ter pred terorizmom v imenu tuje vere se vse več Nemcev obrača k odkrito nacionalistični Alternativi za Nemčijo, k skrajnim političnim silam, ki polnih sedem desetletij po drugi svetovni vojni v dedinji zločinskega Hitlerjevega režima niso imele domovinske pravice na osrednjem političnem prostoru.

Tudi tisti, ki je niso marali, so se med prejšnjimi krizami navadili na pomirjujočo stalnost »železne kanclerke«, še bolj tisti, ki so verjeli in še verjamejo, da je v evrski in drugih krizah ukrepala prav. Grčiji zdaj Michael Jacobides iz London Business School očita prikrivanje dobrih proračunskih rezultatov, čeprav država še vedno toži nekdanjega voditelja državne statistične službe Andreasa Georgiouja, ker je ta tik pred izbruhom grške dolžniške krize razkril prikrivanje slabih. Isti »bizantinski način razmišljanja«, ki je prej krivil prinašalca slabih novic, zdaj po teh obtožbah prikriva dobre, da bi dosegli odpust dolgov in preprečili priznanje delovanja »varčevalnega diktata«. O tem bodo nedvomno še potekale vroče razprave, med tistimi, ki za vse še vedno obtožujejo Nemčijo, pa je tudi Italija. Premier Matteo Renzi si prizadeva za mehčanje evrskih proračunskih pravil, čeprav je pred poldrugim desetletjem prav to podžgalo zadolževanje. Pri tem pa celo italijanski predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi nenehno ponavlja, da samo ekspanzivna denarna politika ne more rešiti evrskih držav, ampak so potrebne tudi strukturne reforme.

Poleg tega britanski referendum za izstop iz EU maje temelje krovne organizacije vsega evropskega združevanja. Brexit daje krila evropskim nacionalističnim strankam, ki delujejo s krepko podporo Rusije, med njimi tudi Alternativi za Nemčijo. Med državniki, ki najbolj odločno nasprotujejo mednarodni legalizaciji zasedbe Krima in ruskemu posredovanju na vzhodu Ukrajine, je prav Merklova, nevarnostim na vzhodu pa se že nekaj časa pridružujejo tiste v evropski južni soseščini. Tam morda delovanje ruskega zaveznika Bašarja Asada pripravlja tla za nove begunske valove. Evropska unija morda ne bi preživela še enega in tega se zaveda tudi Nemčija.

Po desetletju zmagoslavnega reševanje vseh vrst kriz in drugih izzivov se zdaj krščanskodemokratska kanclerka srečuje s sesuvanjem na vseh ravneh: svoje stranke, svoje države, svoje celine in celo svetovnega miru. Resnost položaja vse bolj spoznavajo tudi drugi, saj je na kocki mednarodna ureditev, ki je tako imenovanemu Zahodu zagotovila dolga desetletja miru in blaginje.