Zdrava pamet ni odpadek

Smo rekli, da bomo brez odpadkov, saj se da vse znova uporabiti, pretopiti ali razgraditi v nove materiale, pa vozimo odpadke s tovornjaki v tuje sežigalnice. Naša uradna statistika bo zelo padla, že če toplotna izraba ne bo štela več v predelavo, kaj šele če bodo začeli pri kakšnem merilu upoštevati vse prevoze. Prevozov pa v slovenskem odpadkarskem sistemu sploh ni malo.

Kupe v dobršni meri pogorelih odpadkov bi bilo tudi najbolje sežgati, pravi njihov lastnik, a ker so že enkrat goreli, nimajo več prave kurilne vrednosti. Zato je treba zdaj zaprto smetišče spet odpreti, pripeljati nove odpadke, da bo zmes imela pravo kurilnost. In to že kar tam, kjer so plameni iz gorečih odpadkov pred nedavnim segli res visoko. Kdo zagotavlja, da ne bodo spet? Požarni predpisi se niso zaostrili, okoljskih inšpektorjev pa ni nič več kot prej, čeprav se bodo morali ukvarjati še z zahtevno embalažno uredbo. Ta zahteva poročanje o vsakem kosu embalaže na trgu.

Mogoče pa bodo podatki komu dali misliti in se bo lotil učinkovite predelave nekaterih odpadkov v Sloveniji, da ne bo treba najbolj prodornim podjetjem reciklirane plastike kupovati v tujini. Posebno zdaj, ko je Kitajska ustavila ves uvoz odpadkov, sežigalnice pa vsaj začasno ne bodo mogle »predelati« vseh tovornjakov smeti.

Skrajne razmere v okolju, ko odkrivajo plastiko celo v vodi iz pipe, zahtevajo skrajne ukrepe. Zgolj kazni niso učinkovite. Treba bo tudi spodbujati dobre prakse. Tako si večina na skupnem parkirišču ne želi gledati razpadanja starega avta brez registrskih tablic in se strinja, da bi moral lastnik za to zasedanje prostora nekaj plačati. Sčasoma bo tudi ministrstvo ugotovilo, da 25 evrov na leto ni dovolj, da bi preprečili slabo prakso, za zdaj je dobro, da so to orodje po več kot desetletju vendarle uvedli.