Zdravi tega ne vedo

Naj je nabor rakavih obolenj še tako širok, pester in tako rekoč nepregleden, med njimi ni bolezni, ki na obolelem ne bi pustila odtisa, ki ga je kasneje, tudi po ozdravitvi, nemogoče povsem izbrisati. Ne gre le za resno, včasih dobesedno usodno diagnozo, ampak tudi za neizmeren preplet postopkov in dogodkov, ki sledijo tej prelomni točki; možnost za razvoj katere od teh bolezni se s starostjo izrazito povečuje. Včasih pa se zgodi, da raka odkrijejo že pri otroku.

Težko si je predstavljati, kakšno kalvarijo preživlja otroška duša, namesto z brezskrbnostjo in neizmerno srečo obdana z napravami, zaznamovana s kopico zdravil in paleto različnih oblik zdravljenja, od kirurškega do obsevalnega. Zapolnjena s tisoč in eno dodatno tegobo, ki jih ne povzroča le sama bolezen, ampak se pojavijo kot neželeni bonus različnega nabora zdravil; ta se poleg zdravilnega učinka, žal, ponašajo tudi s stranskim, neželenim učinkovanjem na že tako ali tako oslabljeni organizem.

Kljub temu da otroci nemalokrat z optimizmom, s katerim kljubujejo še tako hudi bolezni, dajejo zgled odraslim, pa bolezen vendar, tako ali drugače, zahteva svoj davek. Ne le na fizični, tudi na psihični ravni. Pri nas pa mreže, ki bi zagotavljala celovito psihološko obravnavo, strokovno pomoč pri premagovanju bolezni, okrevanju in postavljanju na noge po ozdravitvi, ni. Otroci, ki so preboleli raka, stopajo v »novo« življenje brez strokovne opore, ki je resda le dopolnitev podpore bližnjih in neposredne okolice, naj bo to v šoli, v krogu prijateljev ali kasneje v delovnem okolju. In ti koraki so nepredstavljivo težki; zdravi tega ne vedo.

Vsi pa vemo, da iz malega raste veliko. To ne velja le za vsa živa bitja, ampak tudi za celotno paleto njihovega čustvovanja, ki lahko, prav tako kot bolezen, vpliva na življenje posameznika. Na njegove uspehe in neuspehe, na njegovo doživljanje sveta in videnje lastne vloge v njem.

Pri tem družba, ne samo družina, lahko odigra nadvse pomembno vlogo. Z zagotavljanjem ustreznih mehanizmov, ki morda nemalokrat ostanejo zgolj v fazi pripravljenosti – takrat, ko nekdo potrebuje njihovo aktivacijo, pa so tako rekoč čudežni, saj lahko rešijo življenje.

Bivanjska raven sodobne družbe in njenih normativno-izvedbenih okvirov, ki bi vedno morali biti usmerjeni v zagotavljanje blaginje naroda in s tem tudi slehernega posameznika, se kaže v takšnih »malenkostih«. Taki sistemski elementi se zdijo nepomembni v primerjavi s številnimi anomalijami, vrzelmi in aktualnimi načrtovanji, a pomenijo prav tisti ključni košček, ki lahko omogoči ohranitev ravnotežja na brvi, ki zdravje ločuje od bolezni, srečo od mizerije, življenje od smrti.

Slovensko zdravstvo je pred reformo. Znova. Oziroma še vedno. Tovrstni celovito zasnovani proces bo sistem, upajmo, postavil na nove, aktualni patologiji in boljšemu zdravju slovenstva na kožo pisane temelje. Upajmo, da tokrat ne bo ostalo pri obljubah, analizah in dokumentih, ki se jih je doslej nabralo na tone, premika pa ni bilo – zaradi prevelike teže, ki je vedno znova preusmerjala pozornost od bistva.

Zato tokrat res ne bi smeli pozabiti, da se bistvo skriva pred očmi – ki pa morajo hoteti videti.