Tiskane izdaje
Šale je konec. Kaže, da bi morali pred vrati bolnišnice pustiti najhuje bolne, če bi hoteli upoštevati neizprosno ekonomsko logiko. A to ni le nečloveško, je tudi nevarno. Če za bolnike z aidsom družba ne bo skrbela, lahko ta sodobna kuga izbruhne celo sredi Evrope. Še večja epidemija se skriva za bleščečim plaščem vse daljše življenjske dobe, ki bo na ulice prinesla množice dementnih. To smo mi, ki smo danes še zdravi in pri močeh. Zato prav nam ne sme biti vseeno, kako ravnamo z zdravstvom.
Že res, da zdravstvo lahko porabi več, kot uspe družbi proizvesti, toda kazalniki so za našo državo na moč neugodni: s 1700 evri na prebivalca, ki jih namenimo za zdravstvo, smo na samem repu EU. Za nekaj se bomo morali odločiti, sicer se bo uresničil kateri od apokaliptičnih scenarijev. Naprimer srbski, kjer morajo bolni prinesti zdravila in umetne kolke v bolnišnico s sabo v torbi. Ali madžarski, kjer je treba kljub zavarovanjem dati zdravniku plavo kuverto, da te operira, in sestri denar na roko, da te preobleče v čisto pižamo.
O težavah govorimo že desetletje, politiki pa se v interesu drugih prepirajo in izgubljajo leto za letom. Poti, da bi se izognili črnim napovedim, so različne, a prav vse so povezane z denarjem. Lahko ga skupaj zberemo več in bo naša družba ostala razmeroma solidarna ali plačujemo vsak zase in se pridružimo državam z največjo razslojenostjo na svetu.
Lahko prenesemo denar dopolnilnih zavarovanj v skupno blagajno in prihranimo na desettisoče evrov ali, nasprotno, okrepimo ta zavarovanja in omogočimo razcvet zdravstvenega zavarovalništva na račun ljudi. Lahko ravnamo po pameti ali povsem noro. Toda za nekaj se bo treba odločiti, sicer bo naše, zdaj še kakovostno zdravstvo utonilo v svoji nemoči. Bolniki in zdravniki pa bodo šli v tujino.
