Zdravje za zaprtimi vrati

Izredno nenavadna okoliščina, da je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc danes zaprla javni posvet o javnem zdravstvu za najširšo javnost, torej za novinarje, s tem pa za naše bralce, poslušalce in gledalce, povzroča zmedo. Po do zdaj znanih podatkih iz analize Svetovne zdravstvene organizacije, ki jo je ves dan obravnavala polna dvorana povabljenih strokovnjakov, je bilo namreč ugotovljeno o slovenskem zdravstvenem sistemu vse najboljše. Za najmanj denarja, kar si ga je na razvitem zahodu mogoče zamisliti, je slovensko zdravstvo po nekaterih rezultatih zdravljenja enako ali celo boljše kot avstrijsko, nemško in švicarsko, kjer za zdravstvo namenijo bistveno več denarja. Če je to vse, kar so nam imeli povedati tuji in domači analitiki, se samo od sebe postavlja vprašanje, zakaj je bilo treba vrata razprave o teh ugodnih rezultatih zapreti pred širšo javnostjo. Če pa to ni vse, je vprašanje seveda drugačno: kaj je tisto, kar je treba skriti?

Za zdaj lahko ugibamo. Jasno je, da vodilna vloga Slovenije v EU glede univerzalne dostopnosti do zdravstvenih storitev na eni strani in na drugi razmeroma malo denarja, ki ga zanje namenimo, ne gresta najbolje skupaj. Analiza opozarja, da zdravstvo preveč financirajo redno zaposleni, da bi bilo finančno stabilno, pa še popolnoma podhranjeno je. Zato je treba poiskati nove denarne vire. Kje, bo glavno vprašanje reforme. Z njim je povezana univerzalna košarica pravic in vsesplošna dostopnost, kakršne nimajo zagotovljene nikjer drugje. Največji ugodnosti našega sistema sta hkrati naši največji težavi.

Kako bo vlada rešila rebus, za katerega vemo že, odkar imamo samostojno državo, zdaj pa ga je potrdila še tuja analiza, ni znano. Morda so prav o tem govorili na zaprtem posvetu. Ministrica je napovedala reformo v mesecu dni. Zdaj je pravi čas za premislek. In hkrati zadnji čas za ukrepe.