Zdravniki mislijo resno

Predstojnica družinske medicine v celjskem zdravstvenem domu Katarina Skubec Moćić ima za pacienta 7,5 minute časa. Kaj pa lahko nekdo, ki je zelo v letih in ima, recimo, visoko vročino ter kašlja, naredi v teh minutah? Ko se bo slekel, jih bo že konec! Medtem zdravnica piše na računalnik in klika za zdravila. Pred vrati čaka še nekaj deset pacientov, včasih jih obravnavajo tudi po šestdeset v enem samem dnevu. Novi pa že kličejo. V ambulanti Skubec Moćićeve so v štirih urah našteli 84 klicev.

Kako se sploh meri preobremenjenost, ne ve nihče. Obstajajo tako imenovani glavarinski količniki. Strokovno sprejemljivo je, da ima zdravnik 1500 glavarinskih količnikov, slovensko povprečje je trenutno 2406,55. Količnik ne pomeni števila pacientov, saj so količniki odvisni od starosti pacienta in njegovega zdravstvenega stanja. Podatkov, koliko pacientov posamezni zdravnik pregleda v državi vsak dan, ni. Kot tudi ni zbranih podatkov, kakšne diagnoze imajo pregledani pacienti, koliko od vseh opredeljenih pacientov na leto povprečno sploh pride k zdravniku. Ena izmed zdravnic je včeraj dejala, da ji je vseeno, če ima 6000 opredeljenih pacientov, samo da ji ne hodijo v ambulanto. Nekateri so namreč sposobni priti v enem tednu trikrat. Vsakič po posamezen recept. Ker so ga prejšnji dan pozabili. Vrnitev simbolične participacije za obisk zdravnika se mnogim zdi edina pametna rešitev.

Celjski zdravniki so imeli 1. marca 2593,19 glavarinskega količnika. Slabše kot v Celju je v Zagorju, Trbovljah, Kranju in na Ravnah. Odpovedi so napovedali zdravniki v Celju in Kranju, v Nazarjah so trije zdravniki že v odpovednem roku. Splošni dogovor, kot velja letos, slabša stanje prav v tistih izpostavah ZZZS, v katerih so bili že zdaj najbolj obremenjeni. Če je prej zdravnik lahko odklonil novega pacienta, ko je imel za desetino več količnikov od državnega povprečja, je to zdaj postavljeno na povprečje izpostave. Če v izpostavi delajo več, bodo delali še več. ZZZS je sicer imel dobre namene. Ko so za izhodišče določili državno povprečje, je bilo ponekod zdravnikov res bistveno premalo. Ampak prav to je prava slika! Potrebujemo več zdravnikov, ne pa še bolj obremenjenih sedanjih. Kako to doseči, je seveda druga pesem. Verjetno pa ne tako, da še več dela naložiš tem, ki so že tu, ker se noben mlad zdravnik pri zdravi pameti ne bo odločil za specializacijo v družinski medicini, ko bo videl, da njegovi kolegi izgorevajo.

Niso problem le pacienti, ki pridejo opremljeni z diagnozo, ki so si jo postavili sami doma na googlu. Tu so še odnosi med zaposlenimi in zahteve države, ki zdravnikom nalaga – to ugotavlja tudi ministrstvo –, da vse bolj postajajo administratorji. Tudi zato je ena od koncesionark v Celju sporočila, da ne bo podpisala pogodbe z ZZZS. Ko začnejo odhajati še koncesionarji, veš, da je vrag odnesel šalo. Ena od celjskih zdravnic bo od zdaj delala pri svojem možu kot administratorka. Ne izključuje možnosti, da se ne bo, ko si bo odpočila, vrnila v zdravstvo. Za nekaj ur na teden, na pogodbo, sklenjeno z zdravstvenim domom. Tudi tega je vse več. Kot tudi učenja nemščine, ker Avstrija ni daleč. Vsi, ki so odšli, najprej z nasmeškom povedo, da so v Avstriji slovenski zdravniki zelo cenjeni, da delajo precej manj, da so pacienti spoštljivi. Šele potem povedo, da imajo nekajkrat višjo plačo.

Rešitve delovne skupine na ministrstvu že iščejo, upajmo le, da jo bodo čim prej našli. Če že ne zaradi drugega, pa zaradi naše sebičnosti. Ker če zdravnik ne bo imel ves čas nabito polne ambulante, bo z vami morda lahko minuto dlje. In bo morda opazil kaj, česar v dobrih sedmih minutah ne bi. Če bodo še tam, bomo jutri morda zdravnike potrebovali.