Zdravniki na razpotju

Zdravstvo marsikje cveti kljub neugodnim družbenim razmeram in kljub zastoju v gospodarski rasti. Socialno naravnane države, tudi naša, se trudijo uloviti ravnotežje med razcvetom panoge in možnostmi ljudi. Toda pri nas je prepuščanje zdravstva stihiji pripeljalo v stanje, ko zdravstvo ne cveti, ljudje, torej državljani, pa ob misli nanj tudi ne.

V UKC Ljubljana, kjer je zaposlena kar petina, to je okoli 1200 slovenskih zdravnikov, ti nimajo več pravega elana. Nasprotno. Varčevanje je tudi njih pritisnilo ob zid. Čeprav delajo vse več, jim zdravstvena blagajna plačuje vse manj. Težko je, kadar zdravnik ve, kaj vse bolnik potrebuje, a mu to čedalje težje omogoča. Težko je tudi takrat, ko se počuti izkoriščanega, prevaranega, necenjenega. Postane utrujen in ne vidi poti naprej. Zdravniki sicer v tem niso nič posebnega; v podobni koži smo zdaj vsi v državi. Nenehno govorjenje, kako je vse slabo, je obrodilo sadove. Tudi če morda še ni do konca slabo, se vsi po vrsti počutijo slabo.

Nič čudnega, da mladi vse bolj govorijo o tem, da bodo zapustili državo. Med zdravniki kar vrvi od teh napovedi. Podatki zdravniške zbornice kažejo, da se interes za odhod med njimi v resnici povečuje.

V nasprotju z drugimi poklici so zdravnikom odprta vsa vrata v svet. Zato smo zdaj v naši državi na razpotju: ali bomo mirno gledali, kako razviti svet pobira svoj krvni davek v obliki najbolj izobraženih, ali pa bomo omogočili razcvet zdravstva v Sloveniji. Povpraševanje ruskih in še katerih drugih tujih bolnikov po zdravljenju v Sloveniji je vsekakor boljše, kot da bi naši zdravniki odšli za svetlejšo prihodnostjo v svet. Upati je, da bi razcvet zdravstvene panoge obdržal v Sloveniji tudi druge intelektualce. Drugače se nam pa res ne piše dobro.