Zdravstvena katarza

Že dolgo je znano, da pri vseh zdravljenjih, ki jih opravijo bolnišnice, približno deset odstotkov primerov »pade« v sklop tako imenovane kolateralne škode. Dokazano. A pri nas še vedno zatajevano in spregledovano.

Zato se ne kaže čuditi tako imenovanim »aferam«. Te izbruhnejo vsake toliko, v času, ko kulminacija odstopanj od dobre prakse – ta je v razvitem svetu uokvirjena v podobi bistveno bolj dosledno kot pri nas upoštevanih strokovnih smernic in standardov oskrbe – preseže vse uzuse sprejemljivega in dopustnega. Takrat, ko zdravstvo pristane na robu, ki se prevesi k nedopustnemu, škodljivemu, včasih celo življenje ogrožujočemu.

V teh dneh smo priča razpletanju vse predolgo trajajoče kalvarije s programom otroške srčne kirurgije, ki je, ker slovenska medicinska in zdravstveno-menedžerska stroka ni bila sposobna in pripravljena sama narediti reda v lastnih vrstah, padel pod mednarodni strokovni nadzor. Uradnega epiloga ni mogoče pričakovati pred koncem septembra, ko bodo normativno zahtevani postopki končani in ko bodo glavni akterji v tem turbulentnem dogajanju, ki našemu zdravstvu gotovo ni v ponos na nobeni ravni, morali prevzeti odgovornost. In ta ne bo majhna. Na nobeni strani.

Jasno je, da so izvajalci programa operacij za otroke s srčnimi obolenji, ki zahteva vrhunsko subtilnost in virtuozno usklajenost prav vseh sodelujočih, popolnoma odpovedali. V nepripravljenosti in nezmožnosti, da bi pospešeno rešili strokovna razhajanja in dileme ter jih nadgradili s precej doslednejšim sledenjem postopkom, h katerim jih zavezujeta etika in deontologija. Ne, postranski interesi – ti, da se ne bi sprenevedali, v prvi plan nikakor niso dajali interesov bolnih otrok in njihovih staršev, ki zdaj, zelo upravičeno, skrbno spremljajo popolno sesutje nekoč opevanega programa – so še vedno močan adut v rokah posameznikov, ki bi radi prišli v anale slovenske medicine. A takšen prijem je napačen.

Takšna zdravstvena katarza ni osamljena, v kratkem se utegne »zgoditi« podoben primer – na onkološkem inštitutu, kjer zapleti vsebujejo skoraj enake prvine slabe komunikacije in (ne)sodelovanja, postopkov, ki ne morejo voditi nikamor drugam kot v fiasko.

Poročilo o otroški srčni kirurgiji, ki ga imam pred seboj in je še vedno »zaklenjeno« pred očmi zaskrbljene javnosti, je boleče jasno. Zahteva odgovornost, zahteva ukrepanje, zahteva precej boljše zagotavljanje varnosti malih bolnikov, ki je bila ogrožena – tudi ali predvsem na račun križanja strokovnih interesov, ki so v tej »aferi« vzniknili in postali neobvladljivi.

Kam sta se izgubila etika in etos, kam je poniknila človečnost, ki bi v skrbi za bolne in pomoči potrebne morali biti na prvem mestu in izničiti vsa strokovna navzkrižja? Ta v sferi predanosti pacientom – če ta ni zgolj fraza – res nimajo kaj iskati.

V slovenskem zdravstvu se obeta zelo turbulentno obdobje. Tokrat predvsem pri zagotavljanju boljše kakovosti dela in večje varnosti. Skrajni čas.