Zdravstveni prvi april

Prvi april letos očitno ne bo le dan šaljivcev, ampak prelomnica z zelo resnim predznakom. Do takrat morajo namreč po vseh zdravstvenih ustanovah na Slovenskem temeljito posekati predolge repe čakalnih dob in poskrbeti, da bodo zavarovanke in zavarovanci, kadar zbolijo, dobili pravočasno, kakovostno in celovito pomoč, kakršno jim, ne nazadnje, zagotavlja tudi ustava.
Čakalni seznami za najbolj »problematične« storitve, preiskave in posege bi morali biti prečiščeni že na začetku januarja. A se to ni zgodilo, kar je pravzaprav razumljivo. Prakse, zasnovane na preživetih, že dve desetletji starih osnovah sistema, ni mogoče zlahka nadgraditi.

Poskrbeti je treba za vse navidezne malenkosti – in teh ni malo –, ki lahko prerastejo v resen eksistenčni problem in včasih, povsem po nepotrebnem, postavijo na kocko celo življenje.

In ko gre za življenje, ni šale. Navsezadnje je področje zdravstva poklicano k reševanju življenj. Vsakdo, ki se odloči za poklic zdravnika ali zdravstvenika, ve, v kaj se spušča. A problemi zaradi slabe organizacije, šepajočega timskega sodelovanja, slabe preskrbljenosti z opremo in časovne stiske, v kateri ni časa za omahovanje, prinašajo veliko neznank, ki vizijo nemalokrat spremenijo v utopijo, strokovni zagon pa v sprijaznjenost z omejenimi danostmi. Kar seveda ni dobro. Le kdo si želi, da bi ga zdravil resigniran, nejevoljen zdravnik, ki v delovnem okolju nima dovolj spodbude, da bi njegova navdušenost nad poslanstvom, ki ga opravlja, prišla na dan v vseh razsežnostih, predvsem pa v kakovosti in varnosti dela, ki ga opravlja?

A v zadnjem času se razmere in razmerja v našem zdravstvu korenito spreminjajo. Razburjanje zaradi prihajajočih novosti, ki so nujne, ne bo pripomoglo k izboljšanju. Potrebno bo sodelovanje. Razvojna vizija bo morala biti v domeni vseh, blagor bolnikov pa glavna spodbuda pri njenem uresničevanju.

Pogovoriti se bodo morali marsikje. Tudi v UKC Maribor, kjer zdravniki zaradi ene izmed najslabših rešitev v reorganizaciji neprekinjene nujne zdravstvene pomoči obljubljajo stavko, kjer bodo zaradi očitanega mobinga v kratkem vložene kazenske ovadbe in kjer kadrovski manko odpravljajo tako, da je mlajši kirurg v operacijski sobi kar študent. Rešitve bo treba najti tudi v brežiški splošni bolnišnici, kjer vodstvo rešitve za slabo organizacijo dežurstev po novem ne vidi v skupnem iskanju boljšega, ampak v odslavljanju strokovnjakov.

Čakalne dobe, ponekod že dodobra »popravljene«, drugod s prikrojenimi ali nedosledno popisovanimi podatki, bodo izhodiščni vzvod za korenite spremembe. Po prvoaprilskem pregledu sprememb bo zavod za zdravstveno zavarovanje te podatke primerjal z realizacijo programov – za nekatere od teh je po novem ne le dovoljeno, ampak celo pričakovano preseganje, ki bo tudi plačano. Nekaterim bodo programe vzeli in jih dali drugim; kriteriji za to bo opravljeno delo, njegova kakovost in varnost.

Podobne spremembe bodo uvedene tudi v reorganizaciji zdravstvenih centrov nasploh, ne le porodnišnic – ne z zapiranjem, ampak, kot slišimo, z zmanjševanjem stroškov, ki ga na razdalji nekaj kilometrov zahteva, denimo, dva- ali trikratno financiranje uprave in nekaterih drugih dejavnosti, pri katerih združevanje menda ne bo okrnilo skrbi za bolnike. Podobno bo veljalo za nakup materiala, kjer bodo enotni javni razpisi onemogočili dosedanje tiho vijuganje med vrzelmi v predpisih in bodo vodili k pomembnemu zmanjšanju stroškov.

Napovedi se zdijo dobre, ukrepi, boljši od dosedanjih, pa nujni. A počakajmo do prvega aprila.