Zelene toge

Da državnega pravobranilstva v prihodnje ne bo več v takšni obliki in po vsebini dela, kot smo ga poznali doslej, ni več nobenega dvoma. Pravosodni minister je koalicijo prepričal, da je pot, ki jo je ubral, prava, pristojni parlamentarni odbor je z dopolnili, ki jih je vložila vladna trojica, danes opravil v nekaj minutah. Toda ni se mogoče znebiti vtisa, da niti v SMC, Desusu in SD niso prepričani, ali vse to, kar so izglasovali, res vodi v bolj odgovoren, pregleden in učinkovit sistem, kar naj bi bil razlog za poseg vanj. Koalicijski poslanci v razpravah o tem, kakšnega odvetnika si država za zaščito svojih premoženjskih in drugih interesov zasluži, več ne sodelujejo. Z glasovanjem opravijo svoje. Kot da se je koalicija odločila, da državno pravobranilstvo – oziroma v prihodnje državno odvetništvo – ni točka, na kateri bi bilo vredno preizkušati svoj mandat. Drugih odprtih front ima več kot dovolj, v letu pred volitvami si jih lahko privošči vse manj.

Ampak pravobranilski sistem ni eden od tistih, ki dopušča bližnjice. Vse njegove napake in zablode plačujemo davkoplačevalci. Zato ima Goran Klemenčič prav, ko poudarja, da ne gre za vprašanja, ki zadevajo predvsem prenovo institucije, ampak za takšna, ki zahtevajo odgovor, ali je država svoje funkcije in naloge sposobna uspešno opravljati. Predvsem takrat, ko se znajde v sporih. Ampak takrat se v njenem imenu s tistimi, ki so na nasprotni strani, pogajajo njeni (državni) odvetniki. Zato odgovora na to vprašanje ni mogoče ločiti od tega, komu je država zaupala, da brani njene interese. In tokratna oblast je presodila, da pravobranilci ne dajejo pravega odgovora na takšne izzive, kar je njena povsem legitimna presoja. Kot je legitimno nasprotovanje pravobranilstva vladnim prizadevanjem, da ga preoblikuje.

Dvajset let so stara pravila, ki urejajo delovanje pravobranilcev, in drži, da so vsi pravosodni sistemi v najširšem pomenu besede doslej doživeli temeljite spremembe – razen pravobranilski. Brez dvoma je šlo za zaprt sistem brez preglednega delovanja, zadostne samokritike in samoizpraševanja, pravega nadzora. Grehov ni bilo malo. Že to, da se na neko institucijo spomnimo samo takrat, ko nas zaradi njenih napak s plačilom odškodnin spomnijo evropske institucije, ni dobra popotnica za njeno delo in podobo.

Ampak iz vseh dosedanjih sistemskih posegov bi se lahko naučili, da je smiselno, da ne skočimo v na pol prazen bazen. Preoblikovanje pravobranilstva že v izhodišču odpira vrsto ustavnopravnih dilem, njegov prihodnji status je zamegljen, preveč odvisen od politike, da o drugih zakonodajnih podrobnostih, katerih razsežnosti znajo razbrati zgolj nekateri, sploh ne omenjamo. Sicer pa, ali veste, kakšne barve so toge, ki jih nosijo pravobranilci v sodnih dvoranah? Večina najbrž na to vprašanje ne bi znala odgovoriti. Kar daje signal, da s sistemom, ki ga res ni mogoče omejiti na dilemo, ali bodo pravobranilci ohranili funkcionarski status, vendarle nekaj ni v redu.