»Železničarji« v Luki Koper

Prav malo je manjkalo, pa bi včeraj v Luki Koper ustavili delo. Tega si prometni minister nikakor ni smel dovoliti, in odpravil se je na deveturno pogajalsko misijo v Koper. Zadnje dni je namreč slabo kazalo, da bi se uprava lahko kar koli dogovorila z žerjavisti. Zato je minister v vlogi pogajalca prišel, videl in – zmagal. »Zame je najpomembnejše, da posel teče dalje. Jaz sem odgovoren za promet v tej državi. Če bi bila stavka in bi javnost skočila v zrak, bi bil pa jaz kriv. Zato sem ravnal povsem pragmatično,« nas je vsaj delno prepričal prometni minister.

O tem, ali je prav, da uprava ne more vzpostaviti primernega reda v Luki Koper, in ali je prav, da skupina luških žerjavistov drži v šahu pol slovenskega gospodarstva – o tem pa bi lahko še veliko razpravljali. Luka Koper je vse prepomembno strateško vozlišče, da bi si smel kdor koli na ta račun jemati posebne pravice in položaj. V pristanišču Hamburg so, tako trdijo koprski sindikalisti, pozabili celo na pojem stavke, kaj šele na stavko samo. In to po zaslugi primernega sodelovanja med upravo in sindikati. V tokratnem koprskem primeru ni šlo za tako hude probleme, da bi bilo za sindikat racionalno uporabiti grožnjo z zadnjim razpoložljivim orožjem. Ko gledamo nazaj, se zdi, da je šlo bolj za nekakšno sindikalno vajo in preizkušanje trdnosti luške uprave. Stavkovna vaja pa je razgalila kar nekaj šibkih točk slovenskega paradnega logista.

Še enkrat je postalo jasno, da znajo posamične interesne skupine spretno in iz majhnih zapletov ustvariti priložnosti za izsiljevanje strateško pomembnega državnega gospodarstva. Uprava je pozabila, da je prav ista interesna skupina precej pripomogla k predčasnemu odhodu prejšnje uprave in da si je ista skupina že večkrat izborila kar nekaj sindikalnih ugodnosti.

Podcenila je izjave delavskih voditeljev, da iz vsakega konflikta rastejo, postajajo močnejši. Opozorilo žerjavistov na problem številnih zunanjih podjetij, ki se z najrazličnejšimi pogodbami in celo s suženjskim izkoriščanjem delavcev dodobra redijo pri luškem koritu, je dobrodošlo. Temeljita analiza sodelovanja s pogodbenimi podjetji, ki vse preveč izkoriščajo državo in brezpravno delavsko rajo, bo vsekakor dober stranski rezultat tokratnega upora luških enfants terribles.

Čeprav je minister zatrjeval, da pri odločitvi o prihodu v Koper ni razmišljal, ali to pomeni nezaupnico upravi, je logičen sklep natanko tak. Če minister ne bi bil prišel, uprava ne bi popustila in sindikalisti bi morali stavkati. Uprava je na stavko namreč čakala, ker je razumela, da gre pri tokratnem izzivu predvsem za princip in dokazovanje, kdo je gospodar, kdo zares vodi Luko Koper. Zato bi bila stavka morda priložnost za obračun. Ne glede na ceno. Cena pa bi bila zelo visoka.

Minister je zato iz Kopra odšel kot zmagovalec. Toda zmaga je pirova, saj so v resnici zmagali sindikalisti, ki so preprečili sklep uprave in si izborili položaj favoriziranega pogajalca. »Priti mora vsaj minister, s to upravo se ne bomo pogajali,« je morala tokratne stavke. Že čez tri mesece se zgodba lahko ponovi. Bo minister tudi takrat devet ur na voljo?

Kje je glavni problem? Da Luko vse bolj hromi sindrom železniškega sindikata. In da vodenje podjetja ni tako trdno, kot bi si lastniki želeli. A krivi so sami, saj so sami prikimali takšni in tako neusklajeni upravi. In lastniki soglašajo tudi s tem, da se uprava bolj ukvarja sama s seboj kot z organizacijo dela, posli in razvojem. Kljub preklicu stavke je zato v resnici še daleč do zmage.