Tiskane izdaje
Razlike med moškimi in ženskami so pač zgodovinsko pogojene in trdovratno zasidrane, zato jih je težko premagati v nekaj domnevno tudi ženskam bolj naklonjenih generacijah. Nabor teh razlik je velik, a zanimivo je, da se je celo evropska komisija te dni spomnila na eno od njih, saj je v svojem uradnem sporočilu zapisala, da smo od začetka tega tedna ženske tako rekoč brez plače do konca leta.
Naši delodajalci si torej lahko brundajo v brke, manejo roke, gledajo skozi okno in se veselijo sončnih novembrskih dni. Evropska komisija je zapisala namreč preprosto dejstvo: Drugi november bo dan, ko bodo ženske v Evropi prenehale prejemati plačilo, moški pa bodo plačani do konca leta. Seveda bodo ženske plače dobile tudi novembra in decembra, toda razlika med ženskimi in moškimi plačami je tako velika, da očitno preprosti izračun pokaže to preprosto resnico. Evropska statistika namreč dokazuje, da je povprečna urna postavka za ženske v Evropi 16,3 odstotka nižja kakor za moške, in sklep, ki ga povzemam, je, da ženske tako rekoč vsako leto delajo dva meseca brezplačno.
Že leta in desetletja smo priča feminizaciji številnih poklicev; tudi novinarskega in množice drugih, ki so bili včasih »rezervirani« za moške. Zdaj ob spoznanju, da primanjkuje kvalificiranih in ustrezno izobraženih delavcev v bolj moških tehnoloških, strojniških in podobnih poklicih, vabijo punce, naj sedejo na viličarja, zaženejo tovornjak, dajo na glavo gradbeniške čelade in zajahajo konja ...
Tudi pri nas imamo že nekaj časa znan dogodek − dan za punce, ko jim v podjetjih organizirano, prijazno in domiselno predstavijo bolj tehnične poklice, tako rekoč idealne za urne ženske roke, za povrh potrpežljive. V številnih predelovalnih tovarnah, kjer šivajo sedeže za avtomobile, izdelujejo razne drobne delce kot priznani dobavitelji natančne avtomobilske in podobne industrije, so z ženskimi bolj drobnimi in natančnimi prsti verjetno kar zadovoljni.
Kako ne bi bili: statistika kaže, da je razlika v plači med moškimi in ženskami v prid moškim. Najbolj nastradajo Estonke, ker je ta razlika skoraj 30 odstotkov (29,9). A če so se v Estoniji poslužili tega modela, ker hočejo biti vzorni baltiški novodobni tiger, se zdi ta statistika toliko bolj povedna, potem ko lahko vidimo, da so med tistimi, ki ženske najbolj plačno povozijo, naši sosedi Avstrijci in za nas v marsičem zgledni − Nemci.
Če je Danska s 16,4 odstotka še zelo blizu sicer že visokega evropskega razlikovalnega povprečja, se potem prva v vrsto tega neslavnega razmerja postavi Madžarska z 18,4 odstotka, a tej sledijo seveda z vedno večjimi deleži moško vse bolj in bolj cenjenih plačnih postavk Finska, Španija, Velika Britanija, Slovaška, tej z 21,6 odstotka sledi Nemčija, potem Češka ter tej s kar 23 odstotki Avstrija. In na samem vrhu slabega vrednotenja ženskega dela je že omenjena Estonija.
Gotovo smo lahko vsaj pri teh ponižujoče nizkih odstotkih v Sloveniji ponosni, saj razlika med plačo med spoloma pri nas znaša 3,2 odstotka. Skratka najnižja v EU.
Znana so prizadevanja EU, da bi se delež žensk v organih upravljanja podjetij povečal. Že pred štirimi ali petimi leti so takratni vrh EK in »resorni« komisarji in zlasti takratna podpredsednica EK Viviane Reding resno zagnali akcijo − Več žensk v uprave evropskih podjetij: vsaj 30 odstotkov do leta 2015 in 40 odstotkov do leta 2020.
Takrat so namreč razne raziskave navajale impresivne podatke iz raznih resnih analiz raznih resnih institucij, kot so bile takratne analize Goldman Sachsa in McKinseyja. Namreč, da bi se z več ženskami na vodilnih mestih celo za skoraj desetino povečal BDP držav, kar se zdi kompatibilno drugim podatkom iz teh raziskav, da bi se z bolj z ženskami vključujočimi vodstvenimi timi dobiček podjetij povečal za več kakor polovico. Potem so bile tu še primerjave, kako bi potekala kriza, ki je Evropo zamrznila za kar nekaj zadnjih let, če bi bilo več žensk na odločujočih mestih ...
In kaj lahko beremo v sporočilu evropske komisije zdaj: da je med vodilnimi v podjetjih še vedno manj kakor tri odstotke žensk. Nadalje: ker so ženske veliko bolj obremenjene tudi z domačim neplačanim delom, to seveda vodi v to, da se ženske bistveno pogosteje odločajo za polovični delovni čas, pogosteje prekinjajo svoje karierne priložnosti, se še vedno tudi izobražujejo za že tradicionalne nižje plačane poklice.
Vse to in še kaj pa prispeva k prepadu med moškim in ženskim plačilom in krog se tako sklene in se začne v neskončnost ponavljati. Statistika vsaj za plačno razliko za slovenske ženske ni slaba. A to nas ne sme uspavati.
