Tiskane izdaje
Razlike v višini plač žensk in moških se zmanjšujejo zelo počasi ali ponekod celo rastejo, kar je pokazala tudi letošnja primerjava, ki jo je objavila evropska komisija na evropski dan enakega plačila v začetku novembra. Spet se je potrdilo, da so razlike visoke, kar je seveda nevzdržno in nesprejemljivo. Tako ostre v ocenah te diskriminatorne neenakosti so tudi nekatere komisarke v Bruslju. A četudi akcij in politik, ki naj bi te trende hitreje, predvsem pa učinkoviteje, ustavile, ni malo, njihovi rezultati niso vedno dovolj uspešni. Očitno tudi v Sloveniji ne.
Podatki so znani: ženske v Evropi zaslužijo dobrih 16 odstotkov manj kakor moški. To preprosto pomeni, da ženske v tako opevano razviti ter socialni in enakosti spolov naklonjeni Evropi v povprečju 16 odstotkov svojega časa spustijo v zrak, v sfero, kjer se vse njihovo delo razblini v en sam neplačan nič. Ob zavedanju, da je enako plačilo za enako delo na enakem delovnem mestu evropska vrednota. Skrbi lahko, ker to neenakostno povprečje precej, z več kot 22 odstotki, presegajo že v Avstriji in Nemčiji. Res je Slovenija med prijaznejšimi državami, saj je pri nas uradno ta razlika visoka le 7 odstotkov. Toda lahko skrbi dejstvo, da je bila še pred štirimi leti na prvem mestu z zgolj 2,5-odstotno tovrstno plačno neenakostjo.
Seveda razlike med plačami v prid moškim vodijo v nešteto drugih neravnovesij in diskriminacij. Če so tako imenovane ženske kvote v politiki pripeljale do tega, da so ženske v EU nekoliko enakopravneje zastopane, je bitka za njihovo bolj uravnoteženo prisotnost na vodilnih mestih v gospodarstvu projekt, ki se še ni zares prijel. V Nemčiji so šele letos v začetku leta uveljavili zakon o ženskih kvotah, ki zahteva 30 odstotkov žensk na vodilnih položajih največjih nemških podjetij, evropska komisija si za 40-odstotno zastopanost prizadeva že vsaj štiri ali več let, v skandinavskih državah so te visoke cilje lovili že na začetku novega tisočletja. Tudi slovensko ministrstvo za delo je ob sklepnih dogodkih projekta Eqpowerec letos jeseni napovedalo zakon o vzpostavitvi 40-odstotnih ženskih kvot na odločilnih vodilnih mestih v velikih gospodarskih družbah do leta 2025 ...
Zakaj je to sploh pomembno? Preprosto zato, ker so zaradi teh dejavnikov vodilna in druga podobna mesta po EU še vedno zelo visok privilegij moških. In kot takšni diktirajo plačna nesorazmerja, diskriminacijo na delovnih mestih, podcenjevanje dela in spretnosti žensk. In na koncu, nižje plače žensk seveda vodijo v nižje pokojnine in s tem višje odstotke ženske revščine.
V Bruslju so izračunali, da bi se lahko, glede na zdajšnji tempo zmanjševanja razlik med plačami, plačna diskriminatorna neenkost izravnala šele leta 2086. Tudi zato bi morala biti ena od prioritet evropske in slovenske politike takojšnja akcija za hitrejšo uveljavitev ženske dejanske (tudi plačne) in ne le deklarativne enakosti. Zakaj bi tekli 70 let trajajoči maraton?!
