Tiskane izdaje
Napoved predsednika SLS Radovana Žerjava o umiku po kongresu prihodnje leto je pomenljiva z več zornih kotov, nekateri razlogi pomembnejši, drugi manj, vsekakor pa gre za kombinacijo vsega po malem. Če natančno prisluhnemo argumentom Žerjava, je ključni razlog za presenetljivo potezo izbruh nezadovoljstva članstva s štajerskega konca po odločitvi o izključitvi mariborskega župana Franca Kanglerja iz stranke.
Dejstvo je, da se je moč SLS od vrhunca v devetdesetih letih do zadnjih volitev polagoma zmanjševala; v zahodnem delu Slovenije je skoraj izginila, medtem ko je svoje jedro ohranila v južnem in še zlasti vzhodnem delu Slovenije.
To je v zadnjem času zaznamovala transvezala županov Maribor-Celje-Krško. Ko se je Žerjav dotaknil Kanglerja in ko se je odzval celjski župan Bojan Šrot, se je stranka stresla, zato je s svojim napovedjo preprečil zlom SLS v njenem jedru. Če k temu dodamo še očiščenje stranke nekaterih posameznikov, še zlasti predsednika hrbtenice slovenskega kmetijstva zadružne zveze Petra Vriska, je jasno, da je Žerjav zakopal pregloboko.
Drugi razlog lahko pripišemo dejstvu, da SLS še nikoli ni imela tako malo predstavnikov občin v državnem svetu. Za stranko, ki je nekoč slovela kot stranka županov, je to hud udarec, saj se njena mreža več kot očitno krči.
Čeprav so na lanskih volitvah dosegli relativno dober uspeh v primerjavi z volitvami pred štirimi leti. SLS je pri tem naletela na paradoks - medtem ko je začela izgubljati moč po Sloveniji na lokalni ravni, ji je začelo kazati bolje v raziskavah javnega mnenja.
Velik delež tega odpade tudi na račun krepitve podobe njenega predsednika, ki je na lanskih volitvah posnemal Zorana Jankovića in Gregorja Viranta, ko se je SLS predstavljala kot stranka Radovana Žerjava. Se pravi, da so v stranki, kar je bilo za SLS zelo netipično, začeli jasno graditi kult osebnosti in jo identificirati z njenim predsednikom. Ta pa je bil novi obraz, sveži politik in gospodarstvenik - kombinacija, ki bi morala biti uspešna, če ne takoj, pa vsaj na srednji rok.
Žerjavovo slovo je mogoče razumeti tudi s človeške plati. Zanemarjanje družine zaradi politike ni lahka pot. Biti predsednik ene od političnih strank v tem trenutku v Sloveniji je verjetno ena težjih nalog, po drugi strani pa pomeni izziv vsakomur, ki želi storiti nekaj dobrega za državo.
Žerjavov napovedani odhod je lahko osebni poraz, lahko je tudi klic v sili, da je s slovensko politiko nekaj narobe, ne more pa biti korak, ki bi ga v teh časih z veseljem odobravali. V politiki potrebujemo spodobne ljudi, ne pa da se umikajo iz javnosti v zasebno sfero. Tudi ta Žerjavova poteza je v sedanjih razmerah paradoksalna - umikajo se ljudje, ki bi še imeli kaj pokazati, drugi, z dolgo in sumljivo kilometrino, pa se oblasti držijo do zadnjega diha.
To je poteza, ki jasno priča o trenutni slovenski politični sceni, katere udeleženci sprevrženo obračunavajo med seboj na vse večjem pogorišču. Žerjav očitno ne želi biti več del te igre, je pa vprašanje, ali lahko kar tako zapusti prizorišče, ki ga je soustvarjal v zadnjem letu.
Koalicija, ki jo je skoval trojček Virant-Erjavec-Žerjav, bo izgubila pomemben člen.
