Zgodba o pričakovanjih v kulturi

Bi se zdelo normalno, da postane ime leta v risu kulture ime prve birokratke, ministrice za kulturo? Najverjetneje ne, a kultura v podalpskih krajih ima svoje čudaške posebnosti. Ime Julijane Bizjak Mlakar se je letos tako ali drugače ves čas pojavljalo v debatah o kulturi. Če smo natančni, bi se lahko reklo, da je bilo najprej tako in potem drugače: novo ministrico so različni kulturni krogi sprejeli najprej z malce nezaupljivo zvedavostjo in pričakovanjem ugodnih ukrepov (kar je znala takoj razglasiti kot podporo kulturnikov njeni viziji sprememb v kulturi), potem pa so ploščo tudi zaradi finančnih rezov v kulturi počasi spremenili, iz obotavljive naklonjenosti so prešli v nasprotovanje, to pa je proti koncu leta kulminiralo s pozivom predsedniku vlade, da se ministrici Bizjak Mlakarjevi odpove, pa čeprav je kulturi ubranila lepe milijone.

Ministrice kritike in pozivi k odstopu niso niti najmanj zmedli. Premočrtno je nadaljevala z vsem, česar se je lotila, nastavljala in odstavljala je po svoje, kulturo, skratka, upravljala z nekakšno samoumevno brezhibnostjo. Ob koncu leta je tako na primer enega od razpisov ustavila zaradi birokratske napake in ga ponovila, prav tako je presenetila z organiziranjem srečanja z doslejšnjimi ministricami in ministri za kulturo, še najbolj pa se po kulturnih kuloarjih širijo mnenja o njeni zavidanja vredni politični in siceršnji trpežnosti: poleg izjemnega preživetvenega naboja v polju političnega k njeni trdoživosti pomaga še znotrajpolitična oziroma strankarska konstelacija moči. A moč JBM ni neskončna; letošnja prerekanja za proračunske denarce so znova precej jasno pokazala, da je pravi, čeprav neformalni minister za kulturo Republike Slovenije, pravzaprav minister za finance – on je siva eminenca kulturnega proračuna.