»Zgodovinski posel«

»Končan je največji posel v zgodovini regije,« je v svoji značilni zanosni retoriki slovenski javnosti v teh dneh sporočil Ivica Todorić, prvak Agrokorja in novi večinski lastnik Mercatorja. Po odločbi, s katero je ATVP potrdila uspešnost prevzemne ponudbe, in po petih letih naprezanja, da bi z združitvijo Mercatorja in Konzuma ustvaril regijskega trgovskega velikana, razpolaga z dobrimi štirimi petinami najboljšega soseda. Več kot dovolj za vse, tudi statusne spremembe.

Kaj pa zdaj? se sprašujejo predvsem tisti, katerih spomin je še obremenjen s svarili o različnih pasteh, zlasti zamenjavi slovenskih dobaviteljev s hrvaškimi. Na slovenskem trgu vsaj nekaj časa ni mogoče pričakovati večjih sprememb, bodo pa kmalu koristi začutili potrošniki, je zagotovilo staro novo vodstvo Mercatorja. Kar ni prazna tolažba, ampak racionalna ekonomska poteza. V trgovini pač ni prostora za radikalne spremembe, pravi dober poznavalec panoge. Če bi trgovec dobro prodajani artikel na hitro umaknil s polic, bi si naredil medvedjo uslugo, saj bi potrošnik, ki v krizi odkrito flirta z vsemi ponudniki, odšel h konkurenci.

Dolgoročno pa je druga pesem. Seveda je treba verjeti trgovcem, da bodo prodajali le tisto, kar kupec išče. Ampak išče lahko samo znotraj asortimana, ki mu je na voljo. Trgovec je tisti, ki narekuje tržne trende. Če se odloči, da bo neki izdelek plasiral na trg, ga uvrsti na polico in spremlja odzive kupcev. Pospremi ga z marketinškimi akcijami, testira interes z ugodnimi cenami. Na podlagi znamenj s trga pripravi ponudbo. Optimisti, ki v regijski združitvi vidijo nove priložnosti za dobavitelje, imajo torej vsak po svoje nekako prav: Slovenci bi utegnili vsaj v prvem koraku dobiti več prostora na Balkanu, Hrvati pa v Sloveniji (kjer se bo na Mercatorjevih policah sčasoma gotovo povečalo število hrvaških izdelkov), ampak le tisti z ugodnim razmerjem med ceno in kakovostjo. Zato bo nov krog pogajanj z dobavitelji zelo zahteven.

To o postopnosti sprememb velja za Slovenijo, ne pa tudi za trge Hrvaške, Srbije in BiH. Tam se bo zaradi unificiranja trgovske znamke takoj začela integracija trgovine z izdelki za vsakdanjo rabo: na Hrvaškem bo Mercatorjeve trgovine prevzel Konzum, na drugih dveh trgih pa bo na mesto Agrokorja (njegove srbske Idee) vstopil Mercator. Da se s prevzemom dejavnosti prenesejo tudi zaposleni, oprema in zaloge, je razumljivo, sprašujemo pa se, kakšen asortiman bodo v prihodnje prodajali na Hrvaškem v nekdanjih Mercatorjih in v Srbiji v nekdanjih Ideah. Tisto, kar iščejo kupci? Kakšne bodo poslej tam možnosti za slovenske dobavitelje, bomo v Dalmaciji še pili radensko in union?

Za Todorića je res zaključen zgodovinski projekt, za poslovodstva, stratege ter izvajalce iz Mercatorja in Konzuma pa se trdo delo pravzaprav šele začenja. Zgolj kopičenje kvadratnih metrov prodajnih površin ni dovolj (kar kažejo tudi pretekle izkušnje Mercatorja), trgovino je treba narediti do kupca prijazno in dobičkonosno.