Tiskane izdaje
Po napovedi, da bo tudi Avstrija gradila svojo bodečo ograjo na slovensko-avstrijski meji, je veliko bolj jasno, zakaj se je slovenska vlada v ponedeljek odločila, da bi bilo s »tehničnimi sredstvi« primerno zavarovati pretežni del naše južne meje. Čeprav je bila odločitev avtonomna, kot je dejal premier Miro Cerar, ni več nobenega dvoma, da so preostale članice EU, ki so del schengenskega mejnega režima, od Slovenije zahtevale bolj nadzorovan pretok beguncev proti severu.
Bodeča žica, ki je tako bujno pognala ob evropskih mejah letos, je izraz popolne dezorientiranosti evropskih vlad in Bruslja. Še več, opazujemo lahko panične posege, ki so izraz pomanjkanja vsakršne strategije, kako se spopasti z begunskim valom. Žica na mejah pomeni konec politike odprtih vrat, predvsem pa je zbudila novega duha nezaupanja med članicami EU.
Slovenija je mejo s Hrvaško ožičila predvsem zato, ker južni sosedi ne zaupa, da ji bo vsak begunski transport dostavila ob dogovorjeni uri na dogovorjeni kraj, ampak sumi, da bo ljudi na begu proti želenemu cilju sredi noči pošiljala čez zasnežena polja in zaledenele reke proti slovenskemu teritoriju. Na severno mejo bodo postavili žico, ker so v Avstriji prepričani, da Slovenija ne obvladuje svojih meja. In tako gre veriga nezaupanja od zgoraj navzdol po balkanski poti. Če se bo nadaljevala politika stihije v kontekstu obvladovanja begunskih tokov, se bomo hitro znašli na točki, s katere ne bo več vrnitve.
Zato Evropa, ki se vse bolj ograjuje v svoje nacionalne meje, ne potrebuje še več ograj, ampak jasno skupno zunanjo politiko, odločnejše varnostne ukrepe in predvsem ohranitev humanističnega pristopa. Ob žici se ne bodo zbadali le begunci, ampak predvsem – Evropejci. Iz zgodovine vemo, da znamo to početi na zelo krvav način.
