Zid

Odločitev Madžarske, da za begunce de facto zapre mejo s članico EU, prinaša novo zaostritev begunske krize z nepredvidljivimi posledicami za širšo regijo. Četudi je povsem jasno, da bodeča žica ne bo ustavila begunskih tokov in da je lahko uspešna le celovita evropska rešitev, bomo očitno še nekaj časa žrtve nacionalnega egoizma in rastočega nezaupanja med članicami.

Modus operandi ravnanja držav na jugu in jugovzhodu Evrope v zadnjih mesecih je nevzdržen in se bo moral prej ali slej končati. Po neuradnih koridorjih pošiljajo begunce naprej proti severu, prelagajo breme druga na drugo in se medsebojno obtožujejo. Dokler je Nemčija pripravljena sprejeti vse begunce, ki potrkajo na njena vrata, sistem lahko vsaj za silo deluje.

Na njihovo srečo je v kanclerskem uradu v Berlinu Angela Merkel, ki se še upira vse močnejšim pozivom, naj dojame svojo napako in postavi jasne meje. Sama izgublja podporo javnega mnenja in je tarča napadov, tudi iz njenega tabora, da iz kanclerske palače ne vidi dejanskih razmer v številnih nemških krajih, ki, preplavljeni z begunci, niso več kos položaju.

Stabilnost je krhka. Ker se tokovi beguncev ne ustavijo in ker bo v hladnejšem času še huje, je od nemškega ravnanja odvisno, kaj se bo v prihodnjih tednih dogajalo na balkanski poti. Nemško zaprtje vrat beguncem bi imelo učinek domin in manj razvite države v regiji bi pahnilo v hude težave. Po črnih scenarijih bi sledila nova destabilizacija Balkana.

Uniji se maščuje dolgoletno zanemarjanje položaja ne le na kriznih žariščih, ampak tudi v Turčiji. V bitki z begunsko krizo se po novem vse vrti okoli nje. Azilni sistem EU je tak, kot da vprašanje beguncev lahko vsaka država ureja sama. Evropska politika sicer dan za dnem snuje, včasih ne najbolj modre, nove ukrepe, a brez prave politične volje v članicah ostajajo črka na papirju.

Tako so pravo moč dobili politiki, kakršna sta Viktor Orbán in Recep Tayyip Erdoğan.