Tiskane izdaje
Postavitve spomenikov so v preteklosti vzbujale veliko pozornost najširše javnosti in stroke, njihovega odkritja se je v Ljubljani udeleževalo po več tisoč ljudi. Danes niso več deležne tolikšne pozornosti, v zadnjem času sta izjemi spomenik Borisu Pahorju, ker je pisatelj še živ, in spomenik vsem žrtvam vojn na Slovenskem zaradi njegove ideološke, politične in vrednostne konotacije. Spomenik sprave, kakor mu najpogosteje rečemo, je postavila politika, konkretno vlada, ko jo je vodil Borut Pahor, bil je njegov projekt tudi ves čas, odkar je predsednik države. Politika, vedno in povsod, pogosto vpliva na postavitev spomenikov in tudi njihovo odstranitev.
Če tokrat pustimo ob strani ideološko in vrednostno konotacijo spomenika sprave pa tudi njegovo simbolno sporočilo, s čimer se javnost najbolj ukvarja, se zdaj, ko stoji, lahko usmerimo na njegovo arhitekturno in likovno plat. Ker spomenik pomembno zaznamuje prostor in tam, če se ne zgodi politični prevrat, praviloma ostane dolgo časa, je zelo pomembno, kje stoji in kako je videti. Je lep ali grd? Je na pravem mestu?
Spomenik sprave je poseben v tem, da ni ne lep ne grd, ker je – prazen. Dva betonska zidova sta lahko samo brezizrazna. Sta pa gigantskih dimenzij in zavzemata ogromno prostora na Kongresnem trgu, najlepšem trgu v Ljubljani. Ta trg oziroma park Zvezda je že od nekdaj najbolj prestižno mesto za postavljanje spomenikov. Tam so dobili prostor spomeniki veličastnih mož in od tam so jih odstranjevali drugi veličastni možje. Težko bi našli še kakšno mesto na svetu, kjer je življenjska doba spomenikov tako kratka kot v Ljubljani. Spomenikov iz časa Avstrije in Jugoslavije Ljubljana skorajda nima več.
To je s stališča kolektivnega spomina tragično. Če si dovolimo malo pikrosti, je tudi tolažilno. Kajti to pomeni, da tudi dva gromozanska betonska bloka ne bosta tam stala za vedno. Pa ko bi vsaj postavili samo enega, kar ne bi bilo zgolj v prid prostoru in estetiki, ampak tudi sporočilu sprave. Dva bloka, dva pola slovenskega naroda, kar je v resnici posnetek dejanskega stanja, ne pa ideje o sožitju ne glede na pretekle in sedanje razprtije.
Kako je mogoče, da sta župan in podžupan za urbanizem, ki sta tako polepšala središče Ljubljane, na elitnem mestu dovolila postaviti betonska zidova in s tem skazila trg, ki sta ga bila sposobna tako lepo urediti? Kako je mogoče, da je lokacijo izbrala kar svetovalna komisija za spomenik, kompetentna za njegovo vsebinskost, potrdilo pa jo je ministrstvo za delo, družino in socialo? Mar to, da je zemljišče v državni lasti, pomeni, da lahko država na njem počne, kar hoče? Ta spomenik bo namreč pomembno krojil tudi podobo bodočega Južnega trga. Tega si je monumentalno zamislil že Plečnik, še vedno pa, takoj za spomenikom, stojijo razdrapane hiše. Spomeniku se bo morala prilagoditi urbanistična rešitev, namesto da bi bilo obratno.
Žal se ni oglasila nobena od civilnih pobud. Ta na primer protestira proti garaži pod tržnico, ki bi bila nevidna, ni je pa zmotilo nekaj tako grobo v oči bijočega, kot je najnovejši spomenik v središču mesta.
