Živahni petindvajstletnik

Na današnje jutro leta 1991 so nad levim bregom Mure k počitku legli zadnji kresnikovalci. Razkrižje, vasica na obrobju Prlekije, je bilo rodno mesto prvega kresnika. Iz Ljubljane je dan prej odpeljal kresni vlak s tremi potniki, simpozij o romanu se je končal v dveh urah, zvečer pa so nagrado podelili Lojzetu Kovačiču za Kristalni čas. Prireditev, ki je oživila star obred ob Sončevem obratu, je v občinstvu vzbudila skepso do etnologije, ki naj bi proslavila slovenski roman. Bogdana Herman je zapela žalostno pesem in Delov novinar se je vprašal: Ali smemo v tem videti kaj simboličnega za prihodnje leto?

Prihodnje leto je dalo novo in tako naprej do danes. Slavili so pisateljski favoriti in popolni »outsiderji«, zmagovali so zgodovinske zgodbe in junaki našega časa, kresnikovo žirijo so prepričali urbani luzerji, ki zganjajo neumnosti, branitelji slovenstva, malomeščanski upokojenci ali uporniški zaporniki. Kot se je izkazalo, slovenski pisatelji radi pišejo romane (kar 130 jih izide na leto), še vedno je v njih največkrat dvajseto stoletje, zadnja leta stopajo v ospredje družinske, celo avtobiografske zgodbe, da je produkcija velika, raznolika in vitalna, pa slišimo iz vsake zasedbe žirije.

Raznoliki so bili tudi kresni večeri, ki smo jih večinoma preživeli na Rožniku. Danes je bilo videti, kot da se »težišče intenzivnih padavin« premika naravnost nad ljubljanski hrib. Medtem ko smo popoldne trepetali, ali se bo sploh našel pogumnež za na Cankarjev vrh, je družbeno omrežje gorelo od kresnika: od predlogov, da bi ga podelili kar na skypu, do ideje, naj namesto prižiganja kresa lavreat odplava častni krog (v družbi kresnic). Zgodilo se ni niti prvo niti drugo, a dobili smo dokaz, da je kresnik živahen petindvajsetletnik in da je kratka noč, ko slavimo slovenski roman, čarobna lahko tudi v šotoru.