Tiskane izdaje
Nafta se je pri nas spet precej podražila in po napovedih se utegne cena za liter avtomobilskega goriva do konca leta povišati na dva evra ali celo malo čez. A tudi pri tem tako kratkoročno kot dolgoročno verjetno ne bo ostalo, saj gospodarske in politične razmere po svetu ustvarjajo okoliščine za nadaljnje podražitve »črnega zlata«.
In temu ne bo mogoče reči naftna kriza, kakršno pomnimo z začetka 70. let prejšnjega stoletja, temveč realnost, s katero bo treba živeti. To pa pomeni, da se bomo dražje vozili, dražje greli, dražje jedli ... To je pravzaprav davek globalizacije, ki je med drugim tudi spodbudila potovanja predvsem premožnejših v eksotične kraje in, po drugi strani, prevoze izdelkov in hrane z vsega sveta, vključno z boleznimi in škodljivci, ki smo jih od tam spotoma uvozili in se proti njim večinoma še ne znamo učinkovito bojevati.
Nemara se še kdo spomni, da je ljudska stranka pred časom iz Slovenije izgnala prodajalce mesa in drugih izdelkov iz Slavonije ter prodajalce paprike in paradižnika iz Makedonije, češ, naj ljudje podpirajo slovenske kmete. Žal se takšni načrti očitno niso povsem izšli. Danes Mercator od zelenjave za juho dobi brokoli iz Argentine, cvetačo iz Nemčije, por iz Nizozemske, peteršilj in stebelno zeleno iz Italije, le korenček pride iz Slovenije. Pa je ta uvoz, kot kaže, kljub dragemu prevozu še vedno cenejši od domačega, slovenskega.
Ali je torej slovenska zemlja manj plodna od argentinske, nizozemske ali nemške? Nabrž ne. Res pa je, da je slovenska proizvodnja zdaj manjša od socialistične, saj je BDP po izbruhu krize močno padel in še kar pada. Po drugi strani so že nekaj pred osamosvojitvijo Slovenije nekateri ekonomisti opozarjali, da porabimo več, kakor ustvarimo. Menda naj bi si za ustvarjeno takrat zaslužili samo 400 mark ali 220 evrov plače.
Danes poslušamo enake očitke o preveliki porabi, napovedujejo nam nižje plače, pokojnine, dražjo hrano, elektriko, gorivo pa se hitreje draži tudi zato, ker vlada v kriznih razmerah ne manevrira s trošarinami, kakor so manevrirale nekatere prejšnje vlade. Na televiziji pa so nam ob zadnji podražitvi goriv položili na dušo, da se Grki zdaj več vozijo s kolesi. Mi pa bi se lahko, so dodali, več vozili z električnimi avtomobili, če bi bila le njihova ponudba večja in če bi bilo veliko več črpalk za »tankanje« električne energije.
Namesto teh plemenitih priporočil bi bilo nemara bolje svetovati, naj vsakdo živi od lastnega zaslužka. Potem bi se pa tudi sam odločal, kaj in kako – tudi o tem, kdaj in kam se bo sam peljal z avtom ter kdaj bo vanj povabil še koga. Ali pa uporabil javni prevoz, da bo lažje premagal obdobje dražjega goriva. Živeti od lastnega zaslužka pa je, ne nazadnje, tudi edino pravo nadomestilo za »zlato pravilo«.
