Živo zeleno, 
zunaj pa vse belo, 
sivo in umazano

Prvi dan, februar 2011

Kakšne barve je apetit? Prikupno vprašanje elementarne vrste je priletelo iz ust moje triletnice kakšno minuto po tem, ko je zjutraj odprla oči. Za slehernika, ki se v ponedeljkovo jutro zagleda z očmi, frustriranimi z drobnjakarskimi vsakdanjostmi, so tovrstne prizemljitve čista vrnitev k bistvu stvari. Pogledam stran, da bi skrila občudovanje v očeh, in brezbrižno odgovorim: »Pozimi je apetit zelene barve, kajpak,« in v pričakovanju otrokovega »zakaj« že vnaprej pojasnim, »ker je zunaj vse belo, pri nas v Mariboru pa sivo in umazano, si za zajtrk olupimo slasten živo zelen kivi. Apetit.« Hči je zadovoljna z odgovorom, kakor so Pike Nogavičke njene baže pač zadovoljne z jasnimi, razumnimi odgovori, ki njihovega notranjega sveta ne ponižujejo s konvencionalnim pogledom na svet.

Ko se v vrtcu poslovim od nje, sem vseeno zadovoljna, da bova naslednjo polovico dneva preživeli vsaka zase in po svojih najboljših močeh. Zagovarjam posameznikovo integriteto znotraj družine in intimni čas, ki mu s tem pripada, zato nerada rinem v hčer z vprašanji, ki se tičejo njenega samostojnega preživljanja časa. Čeprav je še majhna, lahko razume, da z možem let ne štejeva od datuma, ko se je rodila, in da imamo člani gospodinjstva poleg skupnega tudi svoja lastna življenja. Morda je tako zato, ker se je rodila v času, ko smo se skupaj z njenim očetom borili z rakom in se obenem učili, da je življenje izključno v rokah nas samih; da smo na skrajnih točkah obstoja v sebi šibki, tresoči in osamljeni, ne glede na to, koliko jih je okrog nas in kako tesno povezanih. Za popotnico v svet, ki daje slutiti, da ga bodo v naslednjih desetletjih pretresale spremembe, sva jo poimenovala Tita, močna in neupogljiva.

Opazujoč njene vrstnike pri igri veliko razmišljam o tem, v kakšno generacijo rastejo. V javnem prostoru spričo digitalizacije naših življenj straši podoba o brezosebni, krvoločni, robotizirani družbi 21. stoletja, a odgovore je treba iskati tam, kjer nove generacije vstopajo v kulturo. Ključna mesta socializacije pa se, glede na, denimo, generacijo zadnje tretjine 20. stoletja, kateri pripadam sama, niso bistveno spremenila. V javnih vrtcih ni ostala enaka (in velikokrat ista) le notranja oprema, temveč v svojem bistvu tudi vzgojni in izobraževalni prijemi, ki v otroške glave implementirajo enake vrednote in vzorce obnašanja, kot jih je bila deležna generacija, ki je zrasla v izteku jugoslovanskega socialističnega režima, četudi je v vrtcih na obletnice še risala mrtve, krvave partizanske glave Alfonza ali Vančka Šarha. Ko naši otroci pri šestih vstopajo v šole ter se počasi resneje srečajo s sodobnim tehničnim napredkom, je njihov sistem funkcioniranja v skupnosti, ki ji pripadajo, že temeljito zakoličen. Strah pred mentalno bistveno drugačnimi generacijami, ki prihajajo, je neutemeljen, dokler njihove vzgoje v najzgodnejših letih ne bodo prevzeli stroji.

Drugi dan, februar 2011

V hladnem jutru se spuščam proti mestnemu središču do Vetrinjskega dvorca, kjer se zadnje mesece vztrajno razpreda mravljišče Evropske prestolnice kulture – Maribor 2012. V bazi izmenjam bistvene informacije za ta dan, nato pa nadaljujem samotno, čudovito pot prek mestnih ulic. V domači temi jutra sem škilila v Marpurge Zlate Vokač in zato sedaj silijo predme dišeče podobe srednjeveškega Maribora, kakor ga je videla avtorica. Vesela sem, da ni nikogar ob meni in lahko zato intenzivnim vtisom pustim prosto pot …

»Zame ni nič lepšega na svetu, kot so ozke ulice trgovske četrti ob Dravi. Kot vsak, ki je veliko hodil po svetu, sem strme ulice ob reki primerjal z bogatimi tujimi mesti in sem v skrivnih kotičkih uličic zagledal zdaj to, zdaj drugo sliko, iztrgano iz spominov na tuja mesta, ki sem jih bil videl na svoji poti. Moje malo, lepo mesto Marpurg se je lahko kosalo z vsemi temi mesti sveta.

Kostanjev drevored, ki je vodil k ribiškemu zaselku, je bil še zelen; hodil sem skozenj in dihal vlažen zrak, ki je prihajal sem od reke, kot da sem spet na zraku po dolgi, težki bolezni: kot bolnik, sem pomislil po dolgih mesecih tavanja na tujem. Hiše v ribiškem zaselku so se stiskale in skrivale reko, zato sem ga obšel in zavil proti splavarskemu pristanu. Na moji desnici so bile speljane ozke uličice do Drave in na koncu vsake teh ulic se je zasvetlikala siva reka.

Obstal sem kot uročen na splavarskem pristanu in gledal sem ljudi, ki so hiteli po opravkih. V judovsko četrt, ki ne leži daleč od pristanišča, so venomer nekaj prinašali in odnašali, kot da se pripravljajo na slovesnost. Nekaj prazničnega je bilo v zraku: mir božji je bil razlit čez naše mesto.

Ljudje so govorili v domačem narečju ljudstva, med nemškim narečjem si slišal še judovsko, ki je bilo pomešano z nemškim in z nekaterimi besedami domačega ljudskega narečja; iz gostiln v Splavarski ulici so odmevali napevi domačih pesmi.«

V mestu ob reki živim zadnjih dvanajst let. Nanj gledam s hvaležnostjo, toplo naklonjenostjo in zaupanjem. Tak pogled je možen, ker gledam na prostor skozi prizmo dolgega trajanja mesta in puščam ob strani oblastni govor političnih elit, ker me te vrste javni govor ni nikoli zanimal kaj več kot v zabavo in raziskovalni užitek ter ker je z vidika mesta kot historične entitete hitro minljiv in nepomemben. Večstoletnim gričevnatim vinogradom nad mestom je vseeno, kaj govorijo človečki tam spodaj, stara Drava pa je brezbrižna do stanja duha, ki je v teh krajih prevečkrat kombinacija vdanosti v usodo in fiksne ideje, da v Mariboru ni mogoče narediti karkoli produktivnega. Osupljivo, kolikokrat so bili akterji EPK, ki so prišli v mesto, da bi preoblikovali kulturno krajino, v pičlih treh mesecih svojega dela resignirano pospremljeni z značilnim: Žal mi je zate, a iz Maribora boš odšel razočaran! Ali: Imate mnogo premalo časa, da bi vaša zgodba lahko bila uspešna. Ali: Na koncu vam bo vse najboljše tako in tako iz rok speljala Ljubljana. Žalostna resnica je, da gre le za prepričanost o lastnem ne morem . Ena bistvenih nalog Evropske prestolnice kulture je preseči opisano miselnost in pokazati, da največje ovire za pozitiven razvoj življenja v mestu ne koreninijo v domnevno nemogočih pogojih propadajočega mesta, ampak v glavah ljudi.

Osvobajajoč pogled prek vode me vodi do pisarne Raziskovalne postaje ZRC Maribor. Most je hrupen in dolg, ker je reka široka, na njem neusmiljeno piha. S težkim srcem gledam Dravo, ki jo prečkam, ker je zaradi gospodarskega izkoriščanja v drugi polovici 20. stoletja tiha in izčrpana. Z ekipo Ključi mesta pri EPK bomo šum vode ponovno zvabili na dravske mostove in ga postavili ob bok prometni ropotiji. Gesta govori v prid obuditvi odnosa do reke pri Mariborčanih, ki znajo svojo Dravo misliti le še kot ekološki problem, ne zanjo pa svojim otrokom pripovedovati, da je v divjih vrtincih srebrne reke nekoč živel Dravski vodovnik. Obenem pa gesta kaže s prstom na širna obzorja objestnosti človeka novega tisočletja, njegove zaverovanosti vase, ki se najbolj množično napaja ravno v ideologiji avtomobilske pločevine, pleha, kot bi se reklo lepo po mariborsko. Slovenski časopisi praviloma namenijo več prostora nečemu tako obrobnemu v človekovem življenju, kot je avtomobil, kot kulturi, ki človeka kot misleče, ustvarjalno bitje razlikuje od živali.

Tretji dan – februar 2011

Hči me je v jutranji norišnici domače kopalnice postavila pred gotovo dejstvo: »Mama, rodila boš bratca. Ime mu bo Pink Panter.« Nič čudnega, preveč gleda risanke, je potrkala vest v odrasli glavi. A v resnici si mama nikoli ni delala ekstremnih preglavic zaradi risank. Pri nas doma sicer nimamo televizije, imamo pa par prenosnikov, ki znajo prav dobro kazati risanke in zaposliti vedoželjno glavo dekletca. Edini pogoj za radostno druženje z risanimi podobami je, da je vsebine, ki jih gleda, presejalo sito nadzornega odbora staršev. Disneyjev The Band Concert, letnik 1935, je še zlasti ganljiv. »Imena pa izbiraj kar svojim otrokom, ko jih boš imela, ti mala predrznica.«

Dogovorila sem se za sestanek z ravnateljem mariborske II. gimnazije. Njegovi dijaki s projektom sodelujejo pri Evropski prestolnici kulture in so tudi sicer samozavestno produktivni na vseh mogočih poljih intelektualnega ustvarjanja. A najin sestanek ne bo namenjen kulturnemu dogodku dijakov, s katerim se že dejavno ukvarjajo naši notranji producenti, temveč pogovoru o mojem sodelovanju pri pouku zgodovine. Že nekaj časa negujem idejo, da bi svoj pogled na zgodovino aktivno soočila z gimnazijskim pogledom na svet. Po eni strani zato, ker me apatija študentov zgodovine, s katero sem se srečevala na dveh slovenskih fakultetah, ni niti malo motivirala k temu, da bi prenašala ponižujoče in slaboumne habilitacijske postopke tukajšnjih univerz. Po drugi strani pa me med gimnazijce vlečejo nora mlada energija, utopizem in spoštovanje do védnosti, ki sem ga muzajoč se spoznala, ko sem kot mlada asistentka didaktike zgodovine študente spremljala na hospitacije in nastope. Vedeti, kaj mislijo mladi odrasli, je neprecenljivo za nekoga, ki mu je misliti preteklost, sedanjost in prihodnost najsvetlejši cilj v življenju, hkrati pa je delo z mladimi odraslimi tudi edina iskrena pot za nekoga, ki želi napisati šolski učbenik. Zmeraj se mi je zdelo nadvse oholo pisanje za učence in dijake tam ven iz akademskih in inštitutskih kabinetov. Sem za teren.

Četrti dan – februar 2011

»Vsi prsti trepetajo po piščali, glasovi tihi božajo roko, tako rad segel bi v globoko dno, kjer brez glasu so bratje obležali. Tukaj so vklesana imena mož in fantov, ki so se odločno uprli nasilju komunizma in stopili v domobranske vrste ter darovali svoja mlada življenja za vero, dom in domovino.« Prvi del citata je presunljiv verz Franceta Balantiča, drugi pa standardizirano besedilo na več kot stotih domobranskih spomenikih, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zrasli po tistih delih Slovenije, ki jih je med drugo svetovno vojno zaznamovalo domobranstvo. Spomenike smo evidentirali na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, kjer sedaj zbirko urejam za ZRC-jevo spletno mesto ARZENAL – Virtualna zakladnica nacionalne dediščine ZRC SAZU. Kakšna ironija usode in kako vznemirljiv posel zame, ki sem rasla s smrekami ob zemljankah Pohorskega bataljona, a kako zlahka razumem ljudi, ki so po petdesetih letih umirili svoje ranjene duše, ko so imena izgubljenih bližnjih vklesali v kamen ali marmor. Malo manj razumem nedoslednost Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem; četudi je v večini primerov tesno povezana z nastankom spomenikov, ki odločno zastopajo vrednote domobranskega boja, se od njih prav tako odločno distancira, ko gre za ljubljanskega škofa Rožmana.

Ne glede na to, koliko mi je pri srcu raziskovalno delo, se po nacionalnih raziskovalnih merilih ne uvrščam med uspešne znanstvenike. Samo dobroti svojega direktorja se imam zahvaliti, da se s krempeljci še držim ugledne institucije. Bistvo težav se ne skriva v morebitni šibkosti moje pisne produkcije, temveč v nepragmatični usmerjenosti le-te. Usmerjenost v prave tarče je za raziskovalce bistvena in te so edinole častiti indeksi citiranosti. Naj pojasnim: če želim, da delodajalec verjame v moj znanstveni potencial, moram prijavljati vseh vrst domače in tuje znanstvene projekte ter firmi prinašati denar, zato da mi lahko vsak mesec izplača osebni dohodek. Če denarja ne prinašam, se moj ugled v službi dramatično krči, a sem lahko krajši moreč čas vendarle še zaposlena na račun denarja, ki so ga v firmo prinesli na razpisih uspešnejši kolegi, torej solidarnostno. Sledi kafkovski zaplet: nacionalnega temeljnega raziskovalnega projekta, na katerega je bistveno vezan moj raziskovalni fokus, ne morem prijaviti, kajti ko uradniki vzamejo v roke koordinatni sistem, ki jim kaže znanstveno uspešnost, čisto jasno vidijo, da moja znanstvena produkcija v tujini ni bila zaznana. In montypythonovsko vprašanje: le zakaj se za Slovensko ljudsko stranko med svetovnima vojnama, ki sem ji doslej posvetila največ raziskovalne pozornosti, tako malo zanimajo v razvitem zahodnem svetu, kamor je treba raziskovalno ciljati?

»Punca neučakana, kolikokrat naj ti še pojasnim, da kuža odpade, ker stanujemo na 40 kvadratnih metrih, ki niso naši? Saj veš, smo prešerno prekerni delavci, kar navadi se.« O negotovosti je dandanes veliko govora, to so pretežno nezanimive in površinske reči, a nekaj drži: čeravno v resnici ni gotovo niti to, ali bomo dočakali večer današnjega dne, je fikcija eksistencialne gotovosti za človeka ključna, če naj bo dejavno bitje, ne pa zgolj zver, ki za preživetje žre šibkejše od sebe. In če se homo sapiens po letih dela ne more dostojno zaposliti, postane letargičen in ciničen, kakor je nalašč norčav in ciničen zgornji karikiran odstavek. A četudi v vseh niansah ne ustreza resnici, je vsekakor iskren apel k razumu v drami absurda, ki se dogaja na polju znanstvene politike. Sicer pa se oproščam vsem resnim znanstvenikom te dežele in širše. Večinoma bi si prej pustili puliti nohte, kot pa dopustili, da svet izve, kako beden je njihov položaj.

Matematični pogled na humanistiko mi je izrazito tuj, spoznanje o svetu na temelju številk mojemu miselnemu svetu ni dostopno. Ko sem se v drugem razredu osnovne šole pri matematiki srečala s tekstnimi nalogami, je moj zbegan kravji pogled napeljal učiteljico, da je staršema predlagala preusmeritev na šolo s prilagojenim programom. Nista privolila, a tovarišica mi je dala velik kompliment, kajti tudi zame so kakor za Jacka Kerouaca resnični ljudje edinole norci, tisti, ki znajo noro živeti, noro govoriti, noro se braniti, tisti, ki so željni vsega naenkrat, tisti, ki nikoli ne zehajo ali govore o vsakdanjih stvareh, ampak izgorevajo, izgorevajo kot pravljične rumene rakete, ki se razlete kot pajki med zvezdami ...

Peti dan – februar 2011

Letošnjo zimo je moje misli močno zaposlila čista in iskrena pripoved v spominih Simone de Beauvoir; so tiste vrste, ki nizajo najžlahtnejšo pripoved o preteklosti med vsemi pripovedmi o preteklosti. Na nekem mestu se je Castor silno branila, da bi njeno držo opisali kot feministično: »Toda zakaj ti očitki, to nasilje? Jaz zagotovo nisem bila zagrizena feministka, glede pravic in dolžnosti nisem imela nobene teorije. Prav tako, kot sem nekoč zavračala, da bi me označevali kot 'otroka', tako si tudi sedaj sebe nisem zamišljala kot 'žensko' – bila sem jaz.« Njej in Sartru je največ pomenilo zavzeto prepričanje, da je svoboda neizčrpen vir navdiha in da vsakič obogatimo svet, ko omogočimo njen razmah. Zavzemanje za žensko stvar me ne zanima, ker me zanima človek kot takšen, in mrak mi pade na oči, ko mi skušajo kakšne novodobne zaslugarice moralizirati in doka zovati, da bi bila brez politične emancipacije ženskega spola v preteklem stoletju tudi sama še zmeraj priklenjena na kuhinjsko posodje. Berite George Sand ali Gertrude Stein, drage zaslužne dame, pa boste videle, da je lahko ženska s čisto glavo svoje možgane uporabljala že pred velikim ženskim pokom, ki je prevečkrat zaslužen le za to, da meče ženskam pesek v oči. »Saj ne, je Gertrude Stein pojasnila Marion Walker, da bi imela karkoli proti ženski stvari ali kakršnikoli drugi stvari, samo slučajno to ni njen problem.«

Gertrude Stein imam rada še zaradi nečesa. Strastno je ljubila svojo materinščino. Čeprav je njeno znamenito domovanje na pariški 27 Rue de Fleurus redno gostilo najbolj progresivne umetniške duhove z začetka 20. stoletja, se Gertrude zlepa ni ločila od angleščine kot tistega jezikovnega orodja, ki ji je omogočalo najsubtilnejše opisovanje sveta. Tudi sama sem zelo poklapana, ko se ne morem izražati v slovenščini. Ne premakne me prav noben razumski argument, denimo ta, da se moram kot govorka eksotičnega jezika fleksibilno vklopiti v globalno občestvo. Fleksibilnost je nasploh trendovska vrednota, ki me malo briga, kakor sem brezbrižna do velikih prostranstev sveta, če niso drugega kot beg od nas samih. Nekoč sem zapisala in podpišem še zmeraj: Dosledno in jasno izražena, a hkrati zrelo, neobremenjeno in odprto zastavljena politična drža, ki bo vsebovala tudi pogled na lasten jezik, ni le pogoj za najpreciznejši način besednega izražanja (in beseda je navsezadnje edino, kar v resnici imamo), temveč tudi pogoj, da bomo kot skupnost vsaj približno razumeli svoje prednike ter s tem sami sebe.

Šesti in sedmi dan – februar 2011

Sovražim zimo in ljubim vse ostalo. Zimi sem vseeno hvaležna, da pride in me pusti čakati na trenutek, ko je zunaj spet toplo in živo. Kolo, kajpak, pa tek, pa sprehod prek Kalvarije in okrog treh ribnikov skozi božajoč mestni park proti kavarnam sončnega Grajskega trga. Tita se zapleta v divje prepire z vrstniki, da ne vem, kam naj gledam od nelagodja. Ob priliki ji moram razložiti, kaj v splošnem razumevanju pomeni biti priden in kaj poreden otrok.