Zlepa ali zgrda

Banka terja denar in upirati se - je Sizifovo delo. Nepremičnino na koncu zaseže in jo proda za vsako ceno.

Objavljeno
14. maj 2013 22.53
Milka Bizovičar, gospodarstvo
Milka Bizovičar, gospodarstvo

Banka Celje je še vedno ena redkih bank, ki so se aktivno lotile reševanja težav s svojimi (potencialno) kreditno nesposobnimi strankami. Očitno so se v Celju odločili reči bobu bob. Ne bodo več čakali, da bi posameznikom in investitorjem, ki so jim v času cvetoče rasti (ne)upravičeno odobrili hipotekarno posojilo, nepremičnino zaplenili zaradi nezmožnosti vračanja kredita. Z nepremičninsko agencijo so odprli poslovalnico, v kateri bodo potencialnim kupcem ponujali nepremičnine, ki jih bodo lastniki pripravljeni prodati, da bi se izognili zasegu. To je ugodneje tako za lastnike, saj iz prodaje lahko iztržijo več, kot za banko, ki dobi terjatev hitreje poplačano.

Končno nekdo, ki odkrito pove, da ima določen delež lastnikov stanovanj težave z vračanjem posojila za nepremičnino. Pa čeprav je to agencija, ki z banko odpira poslovalnico. Pravi celo, da se agenti vsak dan srečujejo s strankami, ki težko odplačujejo kredite. Banke o tem ne govorijo na glas; povedo kvečjemu to, da so »nekoliko okrepile službe, ki se ukvarjajo s tovrstnimi težavami«.

Če povežemo podatke geodetske uprave o evidentiranih prodajah nepremičnin in njihovih cenah s podatki o gibanju registrirane brezposelnosti, je slika o verjetni razsežnosti težav bolj jasna. Največ hiš in stanovanj iz druge roke je bilo prodanih leta 2007, skoraj 17.000, najvišjo ceno so nepremičnine dosegle leto pozneje. Septembra 2008 je bilo 59.300 brezposelnih, zdaj jih je 121.300, napovedi za naprej niso rožnate. Gospodinjstva imajo čedalje manj denarja. Tistim, ki so se v času rasti zadolžili, pomaga samo rekordno nizka vrednost euribora, ki zmanjšuje njihov mesečni obrok – če so se zadolžili v evrih.

A statistike v tem primeru niso pomembne. Lastniki stanovanj, izvzemimo vsaj del tistih, ki so jih v preteklosti kupili kot naložbo, se težko sprijaznijo s tem, da bi morali njihov dom prodati. Slovenci smo pač vajeni biti lastniki nepremičnine, v kateri stanujemo, mnogi jo kupijo enkrat za vselej. Lahko razumemo, zakaj nekateri posamezniki, ki ne morejo več plačevati posojila, le pasivno čakajo na ugodno rešitev. Ki pa na žalost ne pride. Banke terjajo posojeni denar nazaj. Če ne zlepa, pa zgrda in upirati se – je Sizifovo delo. Nepremičnino na koncu zasežejo in prodajo na dražbi za skoraj vsako ceno – tudi če je polovica tržne –, samo da je kredit poplačan. Včasih se celo zgodi, da ni; posameznik ostane na cesti in še vedno z dolgom do banke.

Z vseh vidikov, razen verjetno z lastnikovega, ki rad živi v svojem stanovanju, je prodaja na prostem trgu bolj smiselna od čakanja na to, da začne ukrepati banka. Kajti zelo verjetno je, da bo rezultat na koncu enak, torej, da se bo moral odseliti. A s prodajo bo iztržil več, banki bo plačal manj zamudnih obresti, ker se bo postopek končal hitreje, tudi negotovost zaradi izgube doma bo manjša. A stanovanje bo moral nekdo kupiti. Kupci menda so, a cena mora biti prava, prav gotovo ne enaka kot pred začetkom krize.