Zli duh trka na zadnja vrata

Kitajska je žrtev terorizma. Ta stavek je mogoče slišati vse od tistega 11. septembra, ko se je Peking z eno nogo postavil ob ZDA in z drugo proti njim, nato pa tako razkrečen spremljal, kako se islamski ekstremizem krepi prav na območjih, s katerih Kitajska dobiva nafto.

Leta je kazalo, da je Kitajska zmagovalka v ameriških vojnah, ki so jih ZDA vodile na azijskih tleh, saj sta ti sili delovali skorajda kot usklajen tim. Američani so bombardirali, Kitajci so sejali naložbe, in medtem ko je Washington z orožjem krepil svojo geostrateško prevlado, je Peking z denarjem kupoval trdnost svojega položaja v svetovni ureditvi, s katerim ni zadovoljen, a ga za zdaj še noče omajati.

Vse dokler se je zdelo, da je Al Kaida obrnjena proti Zahodu, da so njena glavna tarča ZDA in nekatere njihove zaveznice, se je Kitajska bolj opirala na tisto nogo, s katero je bila proti ameriškim oboroženim posredovanjem. Celo ko je tudi nekaj Ujgurov končalo v Guantanamu, je vodstvo v Pekingu še vedno ohranjalo ravnovesje med dialogom zunaj svojih meja in nasiljem v svoji državi, hkrati pa si je v varnostnem svetu ZN ustvarjalo ugled nekakšnega kvazivaruha neobstoječega miru v tretjem svetu.

Posebnost zlih duhov pa je, da vstopajo skozi zadnja vrata. Ko se je na začetku leta izkazalo, da tudi na kitajskih tleh delujejo učitelji militantnega islama, ko so se začeli po železniških postajah bliskati noži, na tržnicah pa odmevati eksplozije, je Kitajska znova kričala, da je žrtev terorizma. Ali pa morda tistega ekstremizma, o katerem je trdila, da je sad ameriškega vojskovanja, kajti če je Islamska država posledica zanikrnega obešenja Sadama Huseina, potem je nova zveza med xinjianškimi Ujguri in nasledniki Al Kaide opozorilo, da azijska sila nikoli ni bila resnična zmagovalka na ameriških bojiščih, temveč je zgolj stala v vrsti za svojo porcijo ekstremistične nevarnosti.

Vse odkar so v Iraku zajeli nekaj ujgurskih borcev za Islamsko državo, ki menda za teroristične akcije usposablja kakšnih sto džihadistov iz Xinjianga, se znova zastavlja vprašanje, ali se bo Kitajska pridružila koaliciji pod ameriško zastavo in se napotila vsaj verbalno – posamezni kitajski strokovnjaki priporočajo, naj to stori tudi z orožjem – v obračun z zunanjimi koreninami notranjega zla. To bi se morda celo zgodilo, če bi vojna potekala na nikogaršnji zemlji. Ko so ameriški tomahawki udarili po Islamski državi v Siriji, je Kitajska le tiho zamrmrala svojo podporo, nato pa še naprej razmišljala, kakšno vlogo bi lahko igrala pri preprečevanju ekstremizma na tujih tleh in kako bi lahko drugo svetovno protiteroristično vojno izkoristila za zatrtje separatizma na svojem ozemlju.

Kitajska je tako še naprej žrtev terorizma. Terorizma, ki ga tudi sama spodbuja, s tem ko zavrača dialog z zmernim islamom znotraj svojih meja, z dosmrtno zaporno kaznijo za ujgurskega intelektualca, prepovedjo muslimanske tradicije in javnim izrekanjem smrtne kazni mladeničem, od katerih eni so teroristi, drugi pa niso. Kitajska je s tem odprla zadnja vrata zlemu duhu.