(Zlo)glasni anonimneži

Napovedi so zlovešče. Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice naj bi pomenila konec spleta, kakršnega poznamo. Ker »grabežljivi« mediji niso znali ali hoteli zaščititi osebnega dostojanstva posameznikov pred uporabniki, ki so v samoti domače sobe zlivali gnev nanje, je to naredilo sodišče. Presodilo je, da objava anonimnih komentarjev ne pomeni svobode govora. Še posebno ne, če so komentarji zelo žaljivi, javno objavljeni, če portal z njimi služi, obenem pa dopusti, da so njihovi avtorji anonimni. Sodba je dokončna in nad njenim izvajanjem bo zdaj bedel Svet Evrope.

Tudi slovenski medijski prostor je preplavljen z žaljivimi komentarji, celo sovražnim govorom. Morda uredniške politike res ni treba reševati z zakonodajo, še posebno ne, ker se je v praksi izkazalo, da so posamezni upravitelji spletnih strani uspešni v boju z nesramnimi komentatorji. A po drugi strani je še preveč medijev, ki so za večjo »klikanost« pripravljeni dopustiti, da peščica ustrahuje portal in vse njegove uporabnike.

Cena bo morda res visoka. Mediji mogoče res ne bodo več mogli omogočati svobodne izmenjave mnenj. Toda po drugi strani vsakdanjik kaže, da sovražnega govora ne smemo podcenjevati. Z njim se je pred petindvajsetimi leti, denimo, začela morija na Balkanu. Družbo je besedno nasilje popolnoma prepredlo. Žalitve, zmerjanje in sovražni govor so postali nekaj običajnega. V parlamentu ga včasih celo nagradijo z aplavzom.

Ko trčita pravica do svobode govora in pravica do osebnega dostojanstva, je treba skrbno pretehtati, v katero stran naj se prevesi tehtnica. Do zdaj mediji tega niso hoteli početi. Zdaj bodo morali. Kakšne bodo posledice, bo pokazala prihodnost. Zakaj se je to moralo zgoditi, kaže sedanjost.