Tiskane izdaje
Direktor Televizije Slovenija je, kot kaže, vedel, zakaj se mora v svojem zagovoru tolikokrat zahvaliti. Takoj na začetku – za besedo, ki jo je dobil v zagovor, pa na koncu, prav za to isto stvar. In nato še enkrat. In tedaj zgolj: Hvala. In res je lahko hvaležen.
Pojdimo lepo po vrsti. V petem nadstropju stavbe na Kolodvorski ulici v Ljubljani je bila v ponedeljek pozno popoldne dolga ter tu in tam tudi težko razumljiva debata. Bila je logično nadaljevanje dela, ki so se ga programski svetniki lotili spomladi. No, pravzaprav že pred več kot letom dni. Pa še kdaj prej. Misija nemogoče ali kako slediti potem razvojnega denarja. Tokrat je bil govor o dobrem milijonu evrov. Programski svetniki so zahtevali, da se ugotovi, kdo je za kršitve odgovoren. In da se sprejme ukrepe. Oseba, objektivno odgovorna, je bila odkrita (Janez Lombergar), ukrep predlagan (razrešitev), krivec pa – spoznan za nedolžnega (glasovanje programskega sveta)?
Sosledje dogodkov je tako zelo nekonsistentno, da je mogoče zadevo razumeti izključno kot spreten, a zelo prozoren manever. Zanimivo vprašanje namreč je, na kateri točki so si svetniki premislili, da problema, na katerega so sami opozarjali, ni več. Kot tudi, da se vse to dogaja na isti televiziji, na kateri je predvsem za tisti pol svetnikov, ki se zdaj ni strinjal z razrešitvijo, nenehno nekaj narobe.
Če logično izpeljemo dalje, sta s takšnim razpletom nekakšno nezaupnico dobila pravzaprav generalni direktor, ki je za programski svet – ali ne našel pravega krivca ali ne sprejel ustreznega ukrepa, in delno tudi predsednik programskega sveta, ker se je začetek prekinjanja dokazano slabe prakse, roko na srce, klavrno končal. Mogoče, ko smo še vedno nekoliko v športnem duhu, je še najboljša ponazoritev položaja ta, da se omenjena zagotovo počutita, kot bi zasedla četrto mesto, četudi sta imela medaljo v rokavu. Do nje je namreč zmanjkal le en glas. Tako pa si je zmago priborila nasprotna stran, četudi brez medalje. Odločilni so bili tisti, ki so glasovali v nasprotju s pričakovanji, in tisti, ki sploh niso glasovali.
A v resnici je bizarno govoriti o zmagi. Zgodil se je velik poraz. Pa ne ad personam. Še najmanj in zdaleč ne zato! To je bil poraz verodostojnosti programskega sveta. Tega zakonodaja postavlja kot vodilni (!) organ zavoda, kar zadeva programsko politiko. V njem naj bi sedele osebe, ki s svojim znanjem, ugledom oziroma dosežki pripomorejo k dobremu delovanju in krepitvi ugleda javne radiotelevizije.
Mogoče je to le eno od ogledal, kako deluje družba, in mogoče je to alarm, kako neustrezno oblikovan in pozicioniran je ta organ v enem največjih in, da, tudi najpomembnejših, javnih zavodov v državi. Da, ta televizija je last nas vseh. Spoštovani programski svetniki, ki tako radi govorite o okrnjenem ugledu javne RTV, se vi kdaj vprašate, koliko sami pripomorete k temu?
