Tiskane izdaje
Pirati si lahko oddahnejo. V Sloveniji bodo še naprej varni pred policijo, ki bi jih, če bi obveljal prvotni predlog spremembe 148. člena kazenskega zakonika, lahko preganjala za »krajo« programske opreme, glasbe ali filmov. Vendar poanta in absolutna nujnost popravka, ki ga je prejšnji teden izglasoval pristojni odbor državnega zbora, niti po naključju nista v tem, da bi branili piratstvo. Kriminaliziranje tega početja bi namreč za seboj potegnilo problematične ukrepe, kazni bi bile nesorazmerne, (zainteresirani) državljani pa so lahko še enkrat videli, kako si država prizadeva obogatiti in olajšati dostop do njihovih priljubljenih vsebin.
Preganjanje piratstva skorajda ne more biti brez takega ali drugačnega sledenja vsakemu posameznemu uporabniku interneta. Kdo bi nadzoroval promet – operaterji ali kdo drug –, ni pomembno. Dejstvo je, da bi nekdo moral preverjati, kaj na spletu počnemo. Kako bi potem ugotovili, kdo od uporabnikov z enim usmerjevalnikom si je naložil »dovolj« datotek, je naslednji problem. In zakaj bi nekomu grozili s tremi leti zapora za nekaj pretočenih računalniških programov za domačo rabo, če so za druge, družbeno precej bolj problematične prestopke zagrožene kazni nižje?
Podobno kot pri že nekaj podobnih nedomišljenih predlogih, denimo blokadi spletnih stavnic, je tudi tokrat predlagatelje k umiku prepričal šele pritisk javnosti. Po eni strani je pozitivno, da se posamezniki zganejo ob takih poskusih omejevanja in nadzora ter skupaj nazadnje celo nekaj dosežejo. Toda po drugi strani je žalostno, da se je za razumne zakone s sorazmernimi ukrepi sploh treba boriti na tak način. Pri tem so tisti, ki bi morali v naši državi skrbeti za strateški razvoj »informacijske družbe«, z dotičnim direktoratom na čelu, povsem odpovedali.
Po pričakovanjih so se znova oglasili različna združenja in kolektivne organizacije prizadetih avtorjev, pri čemer smo vedno znova lahko presenečeni, koliko tovrstnih združb obstaja. Žal svojega poslanstva – tako kot državne institucije – ne vidijo v tem, da bi pripomogli k izboljšanju ponudbe, ampak hitro vstopijo na represivni vlak, naštevajo domnevno škodo zaradi piratstva in modrujejo, da v Sloveniji tako ali tako nihče ne kupuje originalnih vsebin.
Taka poza spominja na užaljenost Microsofta ali Nokie, ko je Apple pokazal, kako se naredita dober telefon ali tablica z zaslonom na dotik. Tako kot ta dva, so tudi slovenski ponudniki glasbe pred leti poskusili na digitalnem področju in hitro obupali, češ tega nihče noče. Fantje, bolj se bo treba potruditi! Odpreti nove spletne trgovine z obsežno, kakovostno in cenovno sprejemljivo ponudbo, preproste za uporabo in brez nepotrebnih omejitev. In tudi kaj narediti za promocijo. Šele potem se lahko pogovarjamo o tem, kakšni so slovenski kupci.
Časi so se spremenili, uporabniki so se navadili na digitalne vsebine in treba jim jih je ponuditi. Če tega ne storijo založbe in drugi imetniki ali preprodajalci avtorskih del, se bodo ljudje zatekli k drugim metodam in virom. Preganjati nekoga, ker si je preskrbel nekaj, česar mu nihče noče prodati, je najmanj neokusno. Novo epizodo neumestnih poskusov smo s skupnimi močmi preprečili, zdaj lahko upamo, da bodo naslednja prizadevanja primernejša.
