Zmaga v času negotovosti

Slovenija je dobila novega predsednika. Čeprav so veliko zmagoslavje napovedovale vse ankete, si izida tokrat ni upal napovedati nihče. Razlog je seveda ljudska vstaja zoper politične elite; ta se – v nasprotju z napovedmi Janše, ki družbeno dogajanje razume le v kontekstu politične tekme – z volitvami očitno ne bo končala.

Zmaga Boruta Pahorja je predvsem njegova. Pokazal je, da je izkušen politični maček z devetimi življenji. Potem ko je izgubil vlado in stranko, je dejstvo, da mu je uspelo premagati tako močnega tekmeca, kot je Danilo Türk, nesporno – kot bi rekel sam – kolosalen dosežek. Še zlasti zato, ker je prav Pahor eden tistih politikov, ki se že več kot dvajset let selijo s funkcije na funkcijo. Z zmago je dosegel vse, kar je v politiki mogoče. Izid je seveda dobra novica za Janšo, ki je v zadnjih dneh odkrito podprl Pahorja. Znebil se je Türka, ki je v drugem delu kampanje odkrito nasprotoval vladi in ki se bo po hudem porazu težko pobral. Dobil je dovolj lojalnega zaveznika, da bosta lahko peljala Slovenijo na ostanke znamenitega varčevalnega vlaka in dokončno izločila demonske »strice in tete« iz javnega življenja.

Vendar pa se za par, včasih cinično poimenovan kar »Jahor«, ki izmenično, zdaj pa celo skupaj, vodi državo že dobro desetletje, resne preizkušnje šele začenjajo. Pahor je volitve dobil z obljubo, da bo spravil smrtne politične sovražnike in da bo z njim Slovenija prebila obroč blokad odločanja. Toda o pravilnosti varčevalne prihodnosti bo moral dvojec prvakov prepričati tudi večino državljanov. Če je ne bo, se bo dogajanje na ulicah in trgih nadaljevalo in celo stopnjevalo. Pahor, ki nikoli ni imel težav s priljubljenostjo, več pa, ko je moral preiti od besed k dejanjem, ima zato zdaj zadnjo možnost. Ker ima zadnjo priložnost pred zdrsom v kaos tudi država.