Tiskane izdaje
Meje določajo zmagovalci. Enako velja za pogoje premirja oziroma prekinitve ognja. Zmagovalci tudi pišejo - in brišejo - zgodovino. To se je v zadnjih dneh dogajalo v Astani, kjer so pod pokroviteljstvom Rusije, Irana in Turčije potekala pogajanja o načinu, kako končati sirsko vojno, ki traja že šest let in dva meseca, vzela pa je najmanj 400.000 življenj in z domov pregnala skoraj deset milijonov ljudi.
Iran in Rusija, zmagovalca sirske vojne, ki se še nekaj časa ne bo končala, njeni odmevi pa bodo še desetletja vplivali na usodo Bližnjega vzhoda, sta znana že nekaj časa.
Iran je sirski konflikt dodobra unovčil: z bogato vojaško, »orožarsko«, finančno in logistično pomočjo režimu predsednika Bašarja al Asada je na vrhuncu sunitsko-šiitskega konflikta v »proxy« vojni s pomočjo libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah, svojega večnega podizvajalca, vojaško porazil sunitsko in Saudsko Arabijo, »resnično Islamsko državo«. Z odprtim dostopom do Sredozemskega morja je po perzijsko vsaj srednjeročno, tudi zaradi vojaškega, političnega in ideološkega polokupacijskega obvladovanja Iraka, Iran postal strateško najmočnejša država v regiji. Ob tem se je Teheranu z modro diplomacijo uspelo »znebiti« sankcij, ki so močno omajale gospodarstvo, in ponovno vstopil v mednarodno areno.
Rusija je v Siriji, nekoč sovjetskem interesnem območju, v resnici le izkoristila geostrateško priložnost, ki se ji je ponudila po popolnem polomu Združenih držav v Iraku in sploh sesutju kakršne koli kredibilnosti ameriške zunanje politike v regiji. Moskva je ves čas usmerjala delovanje Asadovega dvora, na sirska bojišča pa je neposredno vstopila v trenutku, ko je postalo jasno, da različne sirske uporniške milice, ki so jim Rusi taktično modro, a faktično povsem zgrešeno »postavili« pod skupni imenovalec, v vojni nikakor ne morejo zmagati. Tudi zato, ker si je Washington v zadnjih letih, odkar je Amerika energijsko samopreskrbna (škrilavci), iz uničujočega bližnjevzhodnega kotla bolj želel oditi kakor tam ostati.
Zato sta Iran in Rusija lahko v Astani narekovala tempo igre in bosta v oblikovanju sirske prihodnosti to počela še naprej - Turčija, tretja »pokroviteljica« mirovnih pogajanj, je poleg, ker si v nasprotju z aktivno-pasivnimi Združenimi državami ne more privoščiti, da je ne bi bilo. Prihodnost Turčije je v mnogočem povezan s prihodnostjo Sirije. Turški (kratkoročen) strateški obrat od Washingtona k Moskvi je bil bolj posledica osebne hvaležnosti predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana kakor dejanskega političnega premisleka.
Mogoče bi bilo skleniti, da je med zmagovalci sirske vojne tudi Asadova vojaško-obveščevalna oligarhija iz Damaska, ki ji je kljub svojemu dolgoletnemu načrtnemu vzgajanju islamistov in mnogim vojnim zločinom velik del sveta uspelo s svojo »sekularnostjo« - sekularna naj bi bila tudi nacistična Nemčija in Stalinova Sovjetska zveza, sekularen pa je tudi severnokorejski režim - prepričati v svoje »dobre namene«. A to ne drži. Ko bo Asad za zunanje sile postal pretežko breme in premalo uporaben idiot, se ga bodo znebili z otroško lahkoto.
