Zmaj v laboratoriju

Če Kitajsko opazujemo kot laboratorij družbenega, političnega in gospodarskega sistema, potem moramo priznati, da je iz njega prišlo velikansko zmajevo jajce in rodila se je dilema: je bil v štiridesetih letih reform in odpiranja svetu nesporni uspeh dosežen s pomočjo ali kljub enostrankarski avtokraciji?

Kitajski partijski in državni voditelj Xi Jinping odločno trdi, da vsi zavidanja vredni rezultati zadnjih štirih desetletij izvirajo iz trdnosti in kontinuitete, ki jo je zagotavljala edina partija.

Komunistična partija je najela posojilo v obliki cenene delovne sile, pomešane z ogromnim potrpljenjem ljudstva, ki nič več ne čaka na komunistični raj, ampak na ameriški standard, in to celo za ceno boleče neenakosti in ranjene družbene pravice.
Dokler ji bo Zahod odplačeval obroke in bo odvisen od njenega trga kot od močnega dopinga rasti, bo Kitajska nadaljevala po isti poti, z malce spremenjenimi gesli, a brez potrebe po demokratizaciji.

Ni dvoma, da se bo zmaj iz kitajskega laboratorija še bolj neposredno srečeval s potrebo po inovativnosti, pri tem pa se bo spet postavilo vprašanje, ali nesvoboden posameznik lahko ohranja svobodni trg in ga napolnjuje z novimi tehnologijami, modernejšimi in boljšimi od tistih, s katerimi globalno tekmuje. Dilema se spreminja v slutnjo, da je svoboda v teh naših časih precenjena kategorija, zaostala iz 20. stoletja.

Zmaj ima dovolj močna krila, da lahko poleti do vseh celin. In ko pomislimo na to, da bi se tudi mi poigrali in v kitajskem laboratoriju uredili kaos v naših ureditvah, bodimo previdni. »Kitajski model« ni univerzalna vrednota.

Poskus je tisto, kar nas združuje. Močno Kitajsko potrebujemo bolj kot opešanega zmaja. Šele zdaj dosegamo točko, v kateri bo moč inovacije odločilna za oblikovanje sveta. Vrnimo se torej k univerzalnim vrednotam: znanju, kreposti, empatiji. Je to konfucijanstvo? Je to marksizem? Saj ni pomembno.